kruh iz nebes

Lonci mesa iz egiptovske sužnosti nas sponjajo na navidezno srečo, ko imaš vse, kar potrebuješ a te ravno to vse zasužnjuje, ker živiš v stalnem strahu, da boš kaj od tega izgubil. Spominjanje na te polne lonce je tista »nostalgija«, ko potem, ko smo že naredili odločitev gledamo nazaj in premišljujemo: »kaj bi če bi« in sanjarimo o možnostih, ki bi se nam ob drugačnem scenariju odprle, kako bi se lahko bolje uresničili, kako bi bili upoštevani, opaženi, morda bolj pohvaljeni, ali pa, da bi si preprosto »dali duška«. Tako premišljevanje lahko kajhitro privede do dvoma, da je to kar delamo prav, do dvoma o tem, da pot svobode, ki zahteva vedno znova premišljene odločitve in razumno ravnanje, zares pelje proti cilju, ki si ga želimo. Potem začnemo godrnjati (morda ne ravno tako naglas kot Izraelci pred Mojzesom, a vendar). V nas se začne nabirati neko nezadovoljstvo, morda tudi nevoščljivost, do tistih, za katere se nam zdi, da imajo lažjo pot kot mi. Za Boga pa je pomembno vdano nošenje križa in naša potrpežljivost. In tudi puščava ima svoje oaze. Pot svobode ni manj privlačna zato, ker Bog ne bi premogel polnih loncev mesa, pač pa zato, ker nas vzgaja in želi, da s potrpežljivostjo tudi sami rastemo. Zato se je ozrl tudi na lakoto Izraelcev ter jim poslal kruha in mesa, toda vedno samo za en dan, da ne bi pozabili, da jim je hrana vedno znova dana in da jih hrani Bog. Podobno vzporednico potegne tudi Jezus, ko pravi, da je Bog tisti, ki daje kruh. Evangelist Janez pa še dodatno Jezusove besede okrepi z besedo »znamenje«. Jezus je storil znamenje, ker to ni bil preprost čudež brez namena, ampak je govoril o globljem pomenu, o tem, da je pomemben izvor tega kruha. In potem na vprašanje judov, kaj naj storijo, Jezus odgovarja z besedami: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Ta izvor kruha, nam je torej odprt, kot na dlani, toda moramo delati to Božje delo. Seveda je to torej najprej delo Boga, je pa tudi za nas delo, kar pomeni, da vera ne more biti samo enkratna odločitev, pač pa gre za nenehno pripenjanje vsakega dneva in vsake misli na Jezusa, v zaupanju, da on daje vse. To je delo, tako kot je bilo delo pri Izraelcih učenje življenja v svobodi med hojo po puščavi. To je kot nekakšen krogotok. Pri sveti maši se krepčamo s tem Božjim kruhom, z Jezusom pri evharistiji, zato da bi krepili svojo vero in verujemo oz. se trudimo z vsemi močmi verovati zato, da bi lahko prav prejeli Božji kruh in da bi ta imel pravi učinek. Naj nam na tej poti zaupanja pomaga tudi današnji zakrament svete evharistije in naj se v naših srcih rodi iskrena prošnja: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«