verske mineštrice

Današnja Božja beseda nas pelje do roba. Tako Jozue v prvem berilu, kot Jezus v evangeliju sprašujeta, ali hočemo tudi mi oditi in želita, da se odločimo. Da naredimo znova rez med pravim osebnim Bogom in raznimi kompromisi, ki jih delamo bodisi v veri, bodisi na splošno v življenju. Treba se je odločiti, ali bomo poslušali Boga, ki je včasih tudi nelogičen in pričakuje od človeka na videz čudne stvari, ali pa bomo sami delali verske »mineštre«: Bog ja, Jezus Kristus ne, Marija ja, Cerkev ne. Morda si malikovanje in češčenje večih bogov prevečkrat predstavljamo kot nekaj, kar je bilo lastno primitivnim plemenom, mi danes pa naj bi bili pred tem varni. Pa je res tako? Duhovniki se srečujemo z različnimi ljudmi in mnogi si vero razlagajo malo po svoje. Pa ne gre za to, da bi moralo biti po moje, ali po naše. Škoda se mi zdi za tistega človeka, da se ne zmore predati Bogu in tudi Marijo in svetnike razumeti kot vesele služabnike istega, enega ljubečega Boga. Namesto tega se velikokrat zgodi, da smo kristjani zelo nesvobodni. Da se nam zdi, kot da moramo z molitvijo in sv. mašo potolažiti jezo Boga in kot da potem ne smemo pozabiti na nobenega od svetnikov, ker bi se sicer ta utegnil obrniti proti nam (ali pa se nam zdi molitev k njemu celo pomembnejša kot molitev ko Bogu) in potem pride tudi do tega, da se obračamo tudi na Marijo, kot da jih obstaja več istih – kot da se čutimo dolžni, da se obrnemo tako na fatimsko Marijo, kot na lurško, na svetogorsko, na brezjansko, međugorsko in morda še na kakšno, da ne bi slučajno kakšne izpustili, ker potem ne bomo izprosili tega, kar potrebujemo. Je pa to samo en primer modernega malikovanja. Oblik je še mnogo več in so tudi še hujše. Hotel sem le pokazati, kako se tudi v krščanstvo hitro lahko prikrade nesvoboda. Zato je morda prav, da se danes ob teh vprašanjih Jozueta in Jezusa tudi mi zazremo vase in si priznamo naše malike, da se odpovemo kompromisom, s katemi nočemo čisto zaupati Bogu in iščemo življenjsko trdnost tudi v kakšnih drugih stvareh. Človek je ustvarjen po Božji podobi in zato vedno znova išče njegov obraz, tudi če se ima za nevernega. Ali veruje v Boga, ki se nam razodeva, ali pa si boga sam naredi. Pozorni moramo biti na naše predstave in jih vedno znova preverjati na preizkusnem kamnu Svetega pisma, sicer se nam kajhitro lahko zgodi, da na neki točki obstanemo razočarani, ker se nam je vse, kar smo gradili podrlo, kot se je to zgodilo mnogim Jezusovim učencem. Tako blizu so mu bili, vedno so hodili za njim in ga poslušali, celo gledali njegove čudeže, a nazadnje so ugotovili, da ga ne poznajo in da so te besede, da bodo morali jesti njegovo meso in piti njegovo kri, trde in da jih ne morejo sprejeti. Če pa želimo biti podobni tisti peščici, ki je ostala pri Jezusu, je prav, da se morda najprej ozremo na celo zgodovino Božjega delovanja. Iz celotne Stare in Nove zaveze lahko potegnemo predvsem eno misel: »Njegove misli niso naše misli in njegova pota niso naša pota.« Ne moreš razumeti vsega, kar ti Bog pošlje v življenje, lahko pa to sprejmeš v veri, da je neskončno dober in da on ve, da je to zate najboljše. Tako tudi Peter in apostoli verjetno niso nič boljše razumeli, kaj je Jezus govoril, kot tisti učenci, ki so godrnjali in Jezusa zapustili, toda ostali so pri njem zaradi izkušnje, da je vse, kar je do tedaj naredil, dobro in da nihče ne more delati takšnih stvari ter tako učiti, če mu ni dano od Boga. Za protistrup malikovanju lahko torej skupaj z apostolom Petrom tudi mi danes ponovimo: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, božji Sin.«