Modrost pogrinja svojo mizo

Danes nas vabi h gostiji Božjega kruha poosebljena Modrost. Pravi nam, naj pustimo nespametnost, da bomo živeli in naj korakamo proti razumnosti. Kdo pa si sploh želi biti nespameten? Gotovo nihče. Torej temu vabilu takoj lahko odgovorimo pritrdilno. Toda kaj ima resnično v mislih Modrost, ko nas vabi, da bi bili pametni in zakaj to ni tako enostavno? Ravnati razumno pomeni preudarjati določene vzgibe in jih preverjati z znamenji, ki se povezujejo z določeno stvarjo ter izkušnjami iz preteklosti. Pomeni povezovati vsa dejstva, ki jih poznamo in sestaviti celoto. V nasprotuju s tem je, če nasedamo in reagiramo na prvo besedo, ali celo samo na sum, ki je konstrukt nekih osebnih domnev. S slednjim se namreč prične dvom. Tudi jeza deluje vedno na ta način – neka govorica, ali pa tudi samo domneva o tem, da mi je nekdo želel nekaj slabega, že potegne na plan mojo sodbo o določenem človeku. Nasprotno nas Bog oz. njegova modrost, Beseda – Jezus Kristus vabi, da ga preizkujemo, da ga preverjamo, da si izprošamo vedno znova znamenj. Če razmišljamo o Bogu in njegovih načrtih brez vnaprejšnjih sumničenj, da nam v resnici ne želi dobrega, da nam nekaj prikriva, odkrijemo ob številnih znamenjih, kako razne povezave kar padejo skupaj, najdejo stično točko in kako nič potem ne izpade naključje in je vse del neke širše logike, širšega načrta. Nismo povabljeni k slepi veri, kot je Eva v raju nasedla kači, ki jo je prvič srečala in ni imela prej nobenega odnosa z njo in nikakršne osnove, na podlagi katere bi Eva sploh lahko dala kakšnokoli težo njenim besedam, kaj šele pričevanju proti Bogu, pač pa smo poklicani k razumni veri, kot Marija. Veliko je premišljevala in povezovala dogodke in znamenja med seboj in vedno je našla dovolj trdno podlago, da je lahko zaupala. Tako smo povabljeni k razumni veri tudi danes pri maši. Kakšen nevernik bi se lahko čudil, kako kristjani stojimo v vrsti za ubogi majhen košček kruha in ga potem tako spoštljivo sprejemamo. Toda nam je Jezus najprej po današnjih evangelskih besedah čisto očitno naročil, da moramo jesti njegovo meso in kri, potem pa je še s številnimi znamenji potrdil to, da danes zares zauživamo njegovo telo in kri. Že če pomislimo na besede angela Gabriela »pri Bogu ni nič nemogoče«, smo lahko mirni, da Bog res lahko pride pod podobo kruha. Spomnimo pa se tudi Jezusovih najbolj očitnih povezav, s katerimi je želel podpreti današnje direktne besede v evangeliju »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje…«: Pomnožitev kruha (Jezus – gospodar količine), obuditev Lazarja (Jezus gospodar življenja), spremenitev vina iz vode v Kani (Jezus – gospodar materije), zadnja večerja in Emavs po vstajenju (Jezusova daritev ni ujeta v čas - gospodar časa). Vse te niti peljejo samo v eno točko – v evharistijo, v sveto mašo, kjer Jezus pride pod podobo telesa in krvi. Kot pri maši se tudi v Galilejski Kani na videz ni nič zgodilo, šele starešina je ugotovil spremembo in tudi pri pomnožitvi kruha se ni nič posebnega bliskalo. In če še naprej iščemo povezave, lahko vidimo, da ni problem, da bi bil v vsaki hostiji skrit ves Jezus. Saj nam tudi v vesti lahko vsem ljudem hkrati govori isti cel Bog in vsakemu drugače. Prav tako tudi vidik žrtve najdemo povsod v naravi. Spomnimo se samo letnih časov. Jesen plodove in listje daruje za nov preporod spomladi. Pa tudi v našem telesu celice, ki odmirajo služijo kot hrana novim celicam. Še ogromno drugih vzporednic je na voljo, da le ne nasedemo slepo Kači, ki za Evo vedno znova tudi nas prepričuje v to, da nam Bog nekaj prikriva, da nam v bistvu ne želi srečo – nenazadnje vsak greh izhaja iz tega dvoma. Zaupajmo se danes še posebej Gospodu, ko ga gledamo na križu, kako se v svoji žrtvi ni »šparal«. Nič ni zadržal zase in v tej popolni daritvi nas vabi, da jo sprejmemo. Da ga zaužijemo pod podobo kruha. Ne zato, ker bi si ga kakorkoli zaslužili, temveč zato ker ga potrebujemo in ker s tem odgovarjamo na njegov dar z »DA« oz. »amen«.