Mogočni, tihi Vladar

Ko danes praznujemo praznik Kristusa kralja vesoljstva se s tem čutimo tudi del tega kraljestva.
Zato smo sveto mašo po kesanju tudi nadaljevali z mašnim delom, ki ga imenujemo »Slava«. Še prej pa smo tudi pokleknili - vi verjetno ob vstopu v cerkev, jaz ko sem pristopil k oltarju.
Pa pomislimo kdaj, pred koga sploh poklekamo? Komu se klanjamo in zakaj stojimo, ko se začne sv. maša?

kraljestvo torej…
laž, mrtvilo, tema, sebičnost, krivica, nemir, sovraštvo – sedem nasprotij temu, kar je Jezusovo kraljestvo.
Preden bomo našega Boga zopet častili s hvalnico »Svet, svet, svet…«, bomo prisluhnili hvalospevu (uvodu v to hvalnico), ki spregovori o sedmerih lastnostih njegovega kraljestva:
To je: »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«

Vsak se gotovo želi izogniti vsemu, kar sem najprej naštel in najti to, kar prinaša Božje kraljestvo.

Toda težava nastane drugje.

Velike imperije so pokonci vedno držali vladarji, ki so bili mogočni. Že njihov način vladanja je moral biti tak, da je vsem govoril, da ni močnejšega, bolj pametnega in vplivnejšega vladarja, kot je on, zgodbe, ki so se o njem širile pa so vedno morale biti še veliko okrutnejše, kot je sam zmogel biti.

Tako se je lahko majhen človek z njim poistovetil in se počutil velikega. Tak lik vladarja mu je dal občutek varnosti, ne glede na to kaj je od njega terjal.
In še danes je tako.

Kaj pa Jezusov način?
To je nekaj povsem drugega. Njegova krona nima najdražjih biserov, ima le trnje, njegov prestol je križ, v njegovi desnici ni žezla, kaj šele meča, v njegovi desnici je rana od žeblja. Na njegovi levici ni ščita, pač pa se ne more braniti, ker je negibna in z žebljem pričvrščena na križ.
Pred seboj nima elitne vojske, ki bi mu bila osebna straža. Niti kraljevskega plašča nima. Ima le golo kožo in razpete roke – telo, ki ga lahko pljune ali rani, kdorkoli gre mimo, tudi najmanjši otrok.

In to je naš kralj.
Poistovetiti se z njim?

Poistovetiti se z njim ne pomeni pozabiti na to, da sem majhen človek.

Biti kakor Jezus ne pomeni gledati nogometno tekmo, kjer se poistovetimo s tistim, ki zabije gol in zmaga ter s tem pozabiti na svoje poraze, na občutek svoje nepomembnosti v množici vsakodnevnih opravil.

Poistovetiti se z njim pomeni poslušati podobne obtožbe:
»Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«
»Ali nisi ti kristjan in te ima Bog rad? Zakaj naju ne moreš rešiti pred trpljenjem?«

Toda poistoveti se z njim pomeni tudi vedeti, da to kraljestvo že je - tukaj in sedaj.
Da se hkrati, ko pade obtožba: »Reši sebe in naju!«, to v bistvu že zgodi, le da tisti, ki beži od resnice tega ne vidi. Besede »danes boš z menoj v raju«, namreč govorijo o tem, da je Jezus že rešil razbojnika in tudi drugemu razbojniku dal isto možnost - rešil ju je na veliko globljem nivoju, kot se jima lahko sploh sanja.

Poistovetiti se s tem Vladarjem, ki ga danes častimo, pomeni tudi biti v kraljestvu resnice, svobode in miru, zato, ker se s tem majhnemu človeku – vsakemu od nas ni potrebno pretvarjati, iskati masko in zmagovati, tudi na račun drugih, da bi se čutili pomembne in sprejete, saj nas take kot smo, sprejema On, ki je bil razgaljen in ranljiv in je v resnici vladar in stvarnik vsega kar je.

Zato tudi biti služabnik v takem kraljestvu pomeni biti opažen in pomemben
in ne opazovati vladarja in si šele želeti njegove pomembnosti, ki je tako ali tako zlagana.