Ogret za ...

Čeprav bo prišel kot pravi Jezus sam v evangeliju, kakor tat, takrat, ko ga bomo najmanj pričakovali, se to ne bo zgodilo kot razdejanje vsega, kot razočaranje, da je vse, kar smo gradili minilo.

Drugo berilo nam sámo govori o tem, da gre za neke vrste motiv prebujanja.
»Ura je že, da se zbudite iz spanja«, pravi.
Zato ta motiv obnavljamo vedno znova, predvsem na začetku vsakega cerkvenega leta.

Adventi venček, na katerem stojijo poleg ene prižgane tudi tri neprižgane sveče, nam govori o tem, da je tema, kot pomanjkanje svetlobe resničnost, ki je ne smemo zanemariti.
Adventni venec je narejen tako, da se sveč nanj ne dodaja, pač pa vsak teden ena sveča manj čaka, da zasveti.
Tudi mi smo na nek način kot adventni venčki.
Čeprav se vedno znova ujamemo v mrežo skušnjav in greha, ki nam plamen ugasnejo, smo vedno znova povabljeni, da prvotni ogenj (na vseh štirih svečkah v svojem srcu) spet prižgemo in razplamtimo.

Zato nas tudi adventna, vijolična barva, ki je barva spokornosti opominja k temu, da kljub pogojem, ki jih ponuja letni čas, ko so dnevi krajši, ko je več oblačnih dni in nas tudi mraz nagovarja, da bi se zavili - ne samo pred mrazom, ampak tudi pred ostalimi dražljaji iz sveta in se tako izolirali ter ostali sami s seboj,
- da si kljub tem pogojem nadenemo orožje svetlobe in toplote.

Biti pripravljen v smislu evangelija, ki smo mu prisluhnili namreč ne pomeni čakati za vrati, da se odprejo,
pač pa biti ogret za akcijo.

Pri športih, predvsem kolektivnih, lahko vidimo, kaj pomeni, da je športnik pripravljen. To se zgodi takrat, ko se toliko časa ogreva, da njegovo telo dobi delovno temperaturo in pulz, ki ga bo držal tudi potem ob vstopu na igrišče.

Biti ves čas pripravljen na vstop v večno življenje, pomeni živeti ga že tukaj.
Biti pripravljen na večno veselje in srečo pri Bogu pomeni – ju vzdrževati že sedaj.
Torej kljub delom teme, ki nam ugašajo plamen, pa naj izhajajo iz nas ali pa od drugih in nas ranijo, moramo pogled usmerjati v večno Luč, v Jezusa.

Vsaka zagrenjenost in srditost naj izmed vas izgineta, pravi sv. Pavel nekje v Svetem pismu.

Tudi mi se odprimo veselju in zaupanju, da bo zares lahko tudi v naših srcih postopoma gorelo vedno več sveč.

To pa naj bo tudi prošnja k Svetemu Duhu - Duhu, ki oživlja, kot molimo v veroizpovedi. Naj nas vedno poživlja in krepi.