Ogret za ...

Čeprav bo prišel kot pravi Jezus sam v evangeliju, kakor tat, takrat, ko ga bomo najmanj pričakovali, se to ne bo zgodilo kot razdejanje vsega, kot razočaranje, da je vse, kar smo gradili minilo.

Drugo berilo nam sámo govori o tem, da gre za neke vrste motiv prebujanja.
»Ura je že, da se zbudite iz spanja«, pravi.
Zato ta motiv obnavljamo vedno znova, predvsem na začetku vsakega cerkvenega leta.

Adventi venček, na katerem stojijo poleg ene prižgane tudi tri neprižgane sveče, nam govori o tem, da je tema, kot pomanjkanje svetlobe resničnost, ki je ne smemo zanemariti.
Adventni venec je narejen tako, da se sveč nanj ne dodaja, pač pa vsak teden ena sveča manj čaka, da zasveti.
Tudi mi smo na nek način kot adventni venčki.
Čeprav se vedno znova ujamemo v mrežo skušnjav in greha, ki nam plamen ugasnejo, smo vedno znova povabljeni, da prvotni ogenj (na vseh štirih svečkah v svojem srcu) spet prižgemo in razplamtimo.

Zato nas tudi adventna, vijolična barva, ki je barva spokornosti opominja k temu, da kljub pogojem, ki jih ponuja letni čas, ko so dnevi krajši, ko je več oblačnih dni in nas tudi mraz nagovarja, da bi se zavili - ne samo pred mrazom, ampak tudi pred ostalimi dražljaji iz sveta in se tako izolirali ter ostali sami s seboj,
- da si kljub tem pogojem nadenemo orožje svetlobe in toplote.

Biti pripravljen v smislu evangelija, ki smo mu prisluhnili namreč ne pomeni čakati za vrati, da se odprejo,
pač pa biti ogret za akcijo.

Pri športih, predvsem kolektivnih, lahko vidimo, kaj pomeni, da je športnik pripravljen. To se zgodi takrat, ko se toliko časa ogreva, da njegovo telo dobi delovno temperaturo in pulz, ki ga bo držal tudi potem ob vstopu na igrišče.

Biti ves čas pripravljen na vstop v večno življenje, pomeni živeti ga že tukaj.
Biti pripravljen na večno veselje in srečo pri Bogu pomeni – ju vzdrževati že sedaj.
Torej kljub delom teme, ki nam ugašajo plamen, pa naj izhajajo iz nas ali pa od drugih in nas ranijo, moramo pogled usmerjati v večno Luč, v Jezusa.

Vsaka zagrenjenost in srditost naj izmed vas izgineta, pravi sv. Pavel nekje v Svetem pismu.

Tudi mi se odprimo veselju in zaupanju, da bo zares lahko tudi v naših srcih postopoma gorelo vedno več sveč.

To pa naj bo tudi prošnja k Svetemu Duhu - Duhu, ki oživlja, kot molimo v veroizpovedi. Naj nas vedno poživlja in krepi.

Mogočni, tihi Vladar

Ko danes praznujemo praznik Kristusa kralja vesoljstva se s tem čutimo tudi del tega kraljestva.
Zato smo sveto mašo po kesanju tudi nadaljevali z mašnim delom, ki ga imenujemo »Slava«. Še prej pa smo tudi pokleknili - vi verjetno ob vstopu v cerkev, jaz ko sem pristopil k oltarju.
Pa pomislimo kdaj, pred koga sploh poklekamo? Komu se klanjamo in zakaj stojimo, ko se začne sv. maša?

kraljestvo torej…
laž, mrtvilo, tema, sebičnost, krivica, nemir, sovraštvo – sedem nasprotij temu, kar je Jezusovo kraljestvo.
Preden bomo našega Boga zopet častili s hvalnico »Svet, svet, svet…«, bomo prisluhnili hvalospevu (uvodu v to hvalnico), ki spregovori o sedmerih lastnostih njegovega kraljestva:
To je: »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«

Vsak se gotovo želi izogniti vsemu, kar sem najprej naštel in najti to, kar prinaša Božje kraljestvo.

Toda težava nastane drugje.

Velike imperije so pokonci vedno držali vladarji, ki so bili mogočni. Že njihov način vladanja je moral biti tak, da je vsem govoril, da ni močnejšega, bolj pametnega in vplivnejšega vladarja, kot je on, zgodbe, ki so se o njem širile pa so vedno morale biti še veliko okrutnejše, kot je sam zmogel biti.

Tako se je lahko majhen človek z njim poistovetil in se počutil velikega. Tak lik vladarja mu je dal občutek varnosti, ne glede na to kaj je od njega terjal.
In še danes je tako.

Kaj pa Jezusov način?
To je nekaj povsem drugega. Njegova krona nima najdražjih biserov, ima le trnje, njegov prestol je križ, v njegovi desnici ni žezla, kaj šele meča, v njegovi desnici je rana od žeblja. Na njegovi levici ni ščita, pač pa se ne more braniti, ker je negibna in z žebljem pričvrščena na križ.
Pred seboj nima elitne vojske, ki bi mu bila osebna straža. Niti kraljevskega plašča nima. Ima le golo kožo in razpete roke – telo, ki ga lahko pljune ali rani, kdorkoli gre mimo, tudi najmanjši otrok.

In to je naš kralj.
Poistovetiti se z njim?

Poistovetiti se z njim ne pomeni pozabiti na to, da sem majhen človek.

Biti kakor Jezus ne pomeni gledati nogometno tekmo, kjer se poistovetimo s tistim, ki zabije gol in zmaga ter s tem pozabiti na svoje poraze, na občutek svoje nepomembnosti v množici vsakodnevnih opravil.

Poistovetiti se z njim pomeni poslušati podobne obtožbe:
»Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«
»Ali nisi ti kristjan in te ima Bog rad? Zakaj naju ne moreš rešiti pred trpljenjem?«

Toda poistoveti se z njim pomeni tudi vedeti, da to kraljestvo že je - tukaj in sedaj.
Da se hkrati, ko pade obtožba: »Reši sebe in naju!«, to v bistvu že zgodi, le da tisti, ki beži od resnice tega ne vidi. Besede »danes boš z menoj v raju«, namreč govorijo o tem, da je Jezus že rešil razbojnika in tudi drugemu razbojniku dal isto možnost - rešil ju je na veliko globljem nivoju, kot se jima lahko sploh sanja.

Poistovetiti se s tem Vladarjem, ki ga danes častimo, pomeni tudi biti v kraljestvu resnice, svobode in miru, zato, ker se s tem majhnemu človeku – vsakemu od nas ni potrebno pretvarjati, iskati masko in zmagovati, tudi na račun drugih, da bi se čutili pomembne in sprejete, saj nas take kot smo, sprejema On, ki je bil razgaljen in ranljiv in je v resnici vladar in stvarnik vsega kar je.

Zato tudi biti služabnik v takem kraljestvu pomeni biti opažen in pomemben
in ne opazovati vladarja in si šele želeti njegove pomembnosti, ki je tako ali tako zlagana.

pomembna je stanovitnost

Besede: »Glejte, da se ne daste zavesti« danes še posebej stopajo v ospredje.
Veliko je možnosti danes, da kristjan izgubi vero in začne pot do Boga iskati drugje.
Mogoče danes nismo ravno v času, ko so kristjani morali zaradi svojega prepričanja izpostaviti svoje življenje, vsaj tu v Evropi in v Sloveniji ne, toda to še ne pomeni, da ne veljajo Jezusove besede: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena«.
Biti kristjan pomeni biti del Cerkve. To pa je danes vse prej kot moderno.
Verjeti v to, da po Cerkvi, po zakramentih, po nas duhovnikih še vedno na edinstven način dotekajo milosti - hrana za večno življenje, je danes morda veliko težje kot v preteklosti.
Velikokrat se sliši kako je nekdo zaradi nekih dogodkov, zaradi katerih se je pohujšal, prenehal hoditi v cerkev.
Razočaranj je veliko.
Toda zakaj? Če je nekdo raz – očaran, je moral biti najprej očaran in to nad napačnimi rečmi.
Tako, kot so bili gotovo razočarani tudi Judje, ko so jim Rimljani porušili tempelj, na katerega so toliko stavili.

Cerkev je Božja, je pa tudi človeška. To je od začetka. In že od začetka ima pri sebi v sami svoji sredini odpadnike (že od Juda Iškarjota naprej). Že od nekdaj so jo hoteli razdreti razni krivoverci, največ takih, ki so izšli ravno iz Cerkve.
A vse je do sedaj pokopala.
Tako bo pokopala tudi pedofile in vse, s čimer ji kdorkoli želi škoditi danes.
Skratka Cerkev bo šla naprej, kot je vedno šla - zaradi obljube, ki ji jo je dal Jezus, da bo z njo vse dni do konca sveta in da jo peklenska vrata ne bodo premagala.

Pomembno vprašanje pa je, kje se bomo znašli mi, kje bova ostala ti in jaz?
Ali bom tudi jaz raz – očaran obtičal nekje ob strani? Ali pa bom šel s Cerkvijo naprej?

Šele v burji in neurju se vidi, katera drevesa so dovolj močna in majo dovolj velike korenine. Toda takrat za drevo ni čas, da jih šele požene. To mora storiti prej oz. to mora početi prej.
Zato nas tudi Jezus vabi v današnjem evangeliju:
»S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Torej gre zgolj za zvestobo. Stati trdno kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas.

Kot pravimo, da je za dober imunski sistem in zato, da je človek zdrav, potrebno jesti zdravo hrano in zdravo živeti, podobno velja tudi na področju duhovnosti in duševnosti.
Zelo je važno, kaj vase vsak dan srkamo. Žal medijev, ki imajo danes veliko vlogo, velikokrat ne skrbi to, da bi bili ljudje o nečem prav obveščeni. Pač pa se jim veliko bolj izplača širiti stvari, o katerih se preprosto rado govori in jim zato ljudje tudi raje prisluhnemo ali preberemo. Zato pa moramo bi toliko bolj izbirati, kaj je dobro za nas in kaj ni, kaj bomo vsrkali vase in česa ne. Tudi če sprva nekaterih besed ne jemljemo zares, delujejo na nas in nas vznemirjajo.

In običajno potem pride eno z drugim. Razočaranje v veri je povezano z razočaranjem nad splošnim stanjem v svetu in nad svojo vlogo v njem ter obratno.
Jezus pa nam na to jasno odgovarja, naj se ne vznemirjamo in naj se ne bojimo, če verujemo vanj.
Dal nam bo vse kar bomo potrebovali, da bomo lahko prestali preizkušnje. Tudi zgovornost in modrost, da bomo imeli pripravljen pravi odgovor na vsak izziv.

Zato ne pozabimo na temelje za vero oz. na korenine iz katere bo lahko še naprej rastla. Preverjati jih in krepiti vedno znova ni nikoli odveč.

Iščimo torej prave izvire tudi če so na prvi pogled prekriti z odpadlim listjem in vejami…
In ljubimo Cerkev. Če ne zaradi drugega, zato ker jo Jezus ljubi in ji bo ostal zvest do konca.
Mi pa bomo s tem v njej še naprej vcepljeni kot mladike na trto, ki je Jezus in od te trte prejemali življenjski sok za prave, žlahtne sadove.

Ni Bog mrtvih

Zakaj večno življenje?
Ker je sicer vse trpljenje in žrtvovanje nesmisel.
Da pa ima vsak križ obljubo v večnem življenju se kaže že s tem, da ima tisti, ki prenaša trpljenje vedno bolj mirno vest in pogled poln upanja, kot tisti, ki trpljenje zadaja.
Pa ne gre le za mirno vest.
Gre za nabiranje zakladov. Vsaka molitev in prošnja k Bogu dobi z darovanim trpljenjem in žrtvami še veliko večjo težo.
Predvsem pa nam ljubezen sam kaže na večnost, saj ne more biti končna.

Kaj je po smrti?
To je tema, na katero je v preteklem tednu gotovo vsak od nas vsaj enkrat pomislil.

Mučence, ki so podobno kot Jezus in sedem bratov v prvem berilu, prostovoljno odšli v smrt zaradi vere v Boga, Cerkev želi osvetliti ravno zato, da bi nam njihov način odhoda iz tega sveta, dal misliti.
Če nekdo zastavi svoje življenje, gotovo tega ne naredi zgolj zaradi možnosti, da večno življenje je, ampak je vanj popolnoma prepričan.

In če po smrti ne bi bilo nekaj, za kar bi se na tem svetu splačalo vlagati najpomembnejše stvari,
potem Jezus ne bi šel v Jeruzalem, ko je točno vedel in je tudi učencem trikrat naznanil, kaj se bo z njim zgodilo, kako ga bodo umorili.
Lahko bi se jim izmuznil.

Toda ne. Jezus je poudaril, da se bo potem šele dejansko zgodilo pravo rojstvo.

Kaj bomo v nebesih počeli, pa tudi ni potrebe, da bi nas skrbelo.
Saduceji so trmasto vztrajali pri prepričanju, da večnega življenja ne more biti, ker bi bilo po njihovem mnenju skregano s sedanjim načinom življenja in ne bi bilo izvedljivo, toda večnost je veliko več, kot si moremo misliti.

Mi si sedaj težko predstavljamo, kako bo, zato pa tudi Jezus saducejem ni na dolgo in široko razlagal, kako bo.
Dal jim je preprost argument.
Bog ni Bog mrtvih.
Ker je Bog eno samo prekipevajoče življenje in ljubezen, je logično, da nas, ne bo pustil, da bi v nekem trenutku prenehali bivati, še posebej ne potem, ko je v nas položil hrepenenje po več, hrepenenje po tistem, kar na zemlji ne moremo prejeti.
Za velike reči smo ustvarjeni, za veliko več, kot nam uspeva sedaj, na zemlji.

Zato pa nam danes poseben izziv postavlja tudi zahvalna nedelja, (o kateri govori tudi okrasitev oltarja).
Za te velike Božje načrte z nami, pa tudi za vse drobne vsakodnevne darove, lahko Bogu danes še posebej obudimo hvaležnost.

svetel dan

Praznik Vsi sveti nam govori o tem, da se danes spominjamo vseh, ki so srečni pri Bogu.
Lahko bi rekli, da danes vsi godujemo.
Ker pa so danes še posebej v ospredju svetniki in svetnice, ki jih kot take manj poznamo, a so nam mogoče na kakšen drugi način vseeno blizu in so naši priprošnjiki pri Bogu, se nam danes na nek način ponuja še večja priložnost kot sicer ob drugih dneh, da se ozremo z upanjem v prihodnost, posebno v tisto prihodnost po smrti.

Svetniki, ki jih je mnogo, (v prvem berilu smo slišali, da gre za množico, ki je nihče ni mogel prešteti), so lahko dodatna zelo močna vez z Bogom.
Še posebej takrat, ko nam zmanjka zaleta, v trenutkih, ko nam vera upade, ko nam zmanjka moči za molitev, ko se počutimo prazne in ne vemo, kaj bi sploh lahko položili pred Boga, takrat sveti še posebej pomagajo premostiti našo šibkost in nam pomagajo, da gremo vseeno naprej.
Morda velikokrat ne čutimo direktno njihove pomoči, ali pač, in vendar nam zagotovo s svojo prisotnostjo pred Božjim obličjem lahko veliko pomagajo.

V tem je pravi pomen Cerkve. Cerkev nismo le ljudje na zemlji. Cerkev smo ljudje, ki smo sedaj in tisti, ki so kadarkoli bili kristjani.
Med seboj smo povezani. Tisti v nebesih prosijo za nas, mi na zemlji pa lahko Bogu priporočamo in molimo za tiste, ki se jih bomo še posebej spomnili jutri: Za vse rajne, ki so še na poti očiščevanja in s tem na poti proti Bogu.

Kot pa je Cerkev tu na zemlji sestavljena iz delnih cerkva, oz. škofij, iz župnij in ne nazadnje iz družin, tako so podobno iz določenih korenin izhajali tudi rajni, ki so sedaj v nebesih.

Zato je na nek način danes posebna pozornost lahko obrnjena tudi na naše rajne svojce.
Blagoslov grobov na današnji dan pa je namenjen ravno temu, da se živeči, ki stojimo ob njih lažje povežemo v upanju in veri s svojimi rajnimi svojci in predniki.
Veliko rodbin, veliko ljudi stoji za vsakim izmed nas. Morda se velikokrat tega niti ne zavedamo, ko molimo k rajnim, ki smo jih poznali in morda še h kakšnemu rodu nazaj, koliko zgodovine je bilo potrebno, koliko vseh rodov, vseh ljudi, po katerih sem lahko danes na svetu jaz.
Pomislimo koliko ljudi se je lahko razveselilo v nebesih hkrati z Bogom, ko so ob našem rojstvu videli nadaljevanje svojega rodu.
Vsi ti ljudje in še mnogi drugi, ki so povezani z nami, so pri našem življenjskem teku, kot navijači na tribunah. Oz. s svojo priprošnjo so nam lahko še veliko več.
Ozrimo se torej danes na to nepregledno množico, na to veliko in barvito družbo ob kateri nam ne more biti dolgčas, če se z njimi povežemo.
Tudi če nas morda slabo vreme ne spodbuja ravno k temu in nekateri na današnji dan vztrajno poudarjajo minljivost in izraz »mrtvi«,
naj nam bo ta dan kot družinski in župnijski praznik in praznik Cerkve nasploh, ko skupaj s svetimi praznujemo njihov rojstni dan za nebesa.