Besede Očeta/očeta

Ob Gospodovem krstu v Jordanu se spominjamo svojega krsta; krst ni zgolj nek obred, ampak življenjska zveza, je na nek način kot »sveti zakon« z Bogom, ki je neločljiv, ki pomeni izročitev vsega življenja Bogu.
Program za življenje v duhu krsta nam je zarisal, kot smo slišali preroka, Gospod sam. Ni le luč narodom, ampak tudi vsakomur osebno.

S krstom nismo le pridruženi Cerkvi. Krščeni smo v Kristusa.
Pri izročitvi belega oblačila besedilo pravi, da je krščeni s krstom postal oblečen v Kristusa.

Oblekli smo torej Tistega, ki ga današnja božja beseda opisuje takole:

- ne bo vpil, ne bo hrupa delal: v svojem nastopu je pravo nasprotje kričečim in največkrat zavajajočim reklamam.
Že ob začetku svojega javnega nastopanja je prišel k Jordanu, ne da bi ga kdo, razen Janeza Krstnika sploh prepoznal.

- ne bo opešal, ne podlegel, dokler ne utrdi na zemlji pravice, kljub stalnemu in ponovnemu teptanju človekovih pravic, vrednot in dostojanstva je vztrajal:
blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki izkazujejo usmiljenje, blagor tistim, ki imajo krotko, potrpežljivo srce, blagor tistim, ki zmorejo odpuščati;

- vedno bo opogumljal, nalomljenega trsta ne bo zlomil: človeka, ki se otepa s slabostmi in jim tudi podleže, ne bo pohodil, ne bo se zgražal nad grešnikom, ampak mu bo spodbudno dajal moč: ne bom te obsodil. »pojdi in ne greši več« … so njegove besede vsakemu grešniku.

In tistega, ki so mu bile namenjene besede od Boga Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Po krstu, ko smo v Kristusa oblečeni in po vsakem obhajilu, ko ga prejmemo tudi v srce, v svojo notranjost, te besede veljajo tudi nam.

Najprej te besede pomenijo, da je Bog svojega Sina pred svetom potrdil, da ga lahko v vsem poslušamo,
potem so te besede kot rečeno namenjene nam, da bi se zavedali, da smo od Boga ljubljeni, nazadnje pa te besede tudi nas vabijo, da na isti način ljubimo naprej in damo tudi mi drugim vedeti, da jih sprejemamo in da smo jih veseli.
Včasih se težko veselimo drug drugega, ker imamo pred seboj idealno podobo in bi radi drugega spreminjali.
Toda tudi tu nam daje zgled Bog, ki kot pravi v Svetem pismu,

»pošilja dež pravičnim in krivičnim« in daje, da sonce sveti na oboje.
Bog bi rad, da rastemo in se trudimo, da bi bili vedno boljši, vendar nas sprejema in nas ljubi takšne, kakršni smo, ljubi nas v upanju.
In želi, da se po odnosu, ki ga imata Bog Oče in Sin zgledujejo tudi naši odnosi med starši in otroci.
Oče Jezusa pred vsemi na glas priznava in se ga veseli, Sin, Jezus pa javno večkrat pove, da je prišel, da izpolni Očetovo voljo.

Naj velja danes naša prošnja Gospodu, da bi se znali med seboj iskreno sprejemati takšne, kot smo, in da bi se znali razveseliti svojih bližnjih ter v njih videti Božji dar.