Ob začetku novega leta, ko se po eni strani s hvaležnostjo oziramo nazaj, po drugi strani pa že kujemo načrte in dobre sklepe za naprej, se hkrati oziramo tudi na Boga in ga prosimo blagoslova za vse dneve, ki nam bodo v tem letu podarjeni, da bi jih čim boljše izkoristili. Zato nas tu še posebej nagovarja Aronov blagoslov iz prvega berila.
Hkrati pa nas še naprej spremlja podoba svete družine. Veliko se je dogajalo okoli nje v povezavi z Jezusovim rojstvom, zapisi o njej sami, o sveti družini pa so precej statični. Razen prihoda v Betlehem in bega v Egipt, se zdi, kot da sta Jožef in Marija zgolj spremljala dogodke in obiske, ki so se jim zgodili.
Morda nam želi evangelij po teh opisih sporočiti, da je pomembno velike dogodke ponotranjiti in jim ne pustiti, da gredo prehitro mimo nas, ne da bi se nas v globini dotaknili. Prav tako pa lahko njuna drža govori o tem, da so veliki trenutki že sami po sebi dovolj prelomni, ne da bi si človek ob njih nalagal še druge skrbi in se dodatno obremenjeval.
Ta drža pa nas spominja tudi in predvsem na to, da moramo imeti ob času blagoslova (ob času Božjega prihoda) »svetilke prižgane«, kot je Jezus pozneje govoril o pametnih in nespametnih devicah, ki so čakale ženina.
Antene in sprejemniki srca morajo biti prižgani.
Nekaj podobnega nam sporoča tudi Bog, ki je Aronu naročil, kako naj blagoslovi ljudstvo.
Bog je želel, da so v njegovem ljudstvu stalno prisotni ljudje, posebej izbrani za duhovniško službo, (ne zato ker bi si to zaslužili, temveč zato) da bi bili znamenje, da je Bog med ljudmi vedno/non stop navzoč in da bi njegov blagoslov prejemali po rokah konkretnih ljudi in bi bil izgovorjen v jeziku, ki ga razumejo, z besedami, ki so jim znane, da bi jih s tem njegov blagoslov še bolj celostno zajel – izkustveno in razumsko.
Blagoslov, ki ni le lepa beseda Boga ljudem, temveč veliko več…
O njem nam veliko povesta zadnji vrstici prvega berila in evangelija.
V berilu smo prebrali:
»Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove«.
Evangelij pa pravi: »dali so mu ime Jezus«.
In če to dvoje povežemo, dobimo naslednje:
Ime Jezus pomeni »Bog rešuje«.
Blagoslavljati, oz. klicati Božje ime na ljudi pomeni:
Vsakič ponovno klicati Božje rojstvo.
In Bog, kot je že Aronu obljubil, potem to tudi stori. Zato se Božje rojstvo tudi danes lahko ponavlja vedno in povsod. Povsod lahko med nas in med druge ljudi kličemo »Boga, ki rešuje«.
Zato smo tudi mi povabljeni, da se ne naveličamo blagoslavljati drugih
in da tudi sami, ko smo deležni blagoslova, kot pastirji na božično noč, prisluhnemo dogajanju in se prepustimo čudenju, ki nas vodi k hvaležnosti in k temu, da Bogu priznamo njegovo vsemogočnost.
Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar