»Hodita za menoj!«… s temi besedami je začel Jezus vabiti učence, ki so pozneje postali apostoli. S temi besedami je vabil prvo Cerkev in s temi besedami vabi tudi nas.
Te Jezusove besede so bile dovolj močne za nov začetek.
Najprej nov začetek, ko so učenci dejansko odšli za Jezusom oz. z njim in pustili prejšnje življenje, pozneje pa tudi za nov začetek v osebni rasti.
Spomnimo se Simona Petra. Skala - ga je imenoval Jezus. A preden je to postal se je moral dobro izklesati.
Podobne Jezusove besede je Peter drugič slišal, ko je Jezusu prigovarjal, naj ne gre v Jeruzalem, ker ne bi bilo prav, da trpi in umre. Takrat ga je Jezus zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«
Še tretjič pa je Jezus Petru na samem rekel »Hodi za menoj!«, ko ga je po vstajenju ob jezeru trikrat vprašal »Ali me ljubiš?« in mu naročil naj pase njegove ovce.
Ko mu je Jezus že razodel, da je on tisti, ki bo nadaljeval njegovo Cerkev in kako bo umrl, ko mu je dal še zadnja navodila, mu je torej še tretjič rekel »Hodi za menoj!«
Peter je vedel, da bo po Jezusovem vnebohodu, hoja za njim drugačna kot takrat, ko je bil fizično navzoč. Na nek način je šele tedaj dejansko začel hoditi za Jezusom.
Že od začetka Cerkev vedno znova posluša Jezusov glas, ki pravi: »Hodi za menoj!«. Tega glasu pa se skupaj, kot Cerkev še posebej spominjamo tudi v tej osmini za edinost kristjanov, ki jo obhajamo.
Po Jezusovem vnebohodu so se apostoli vrnili v dvorano, ki je bila verjetno dvorana zadnje večerje in enodušno vztrajali v molitvi, kot poročajo Apostolska dela. Molitev jih je povezovala v enoto.
Ko gre za edinost kristjanov, je molitev osrednjega pomena. Najbrž ni naključje, da je Jezus svojo misel o edinosti izrazil v molitvi, prisrčni molitvi k Očetu.
O edinosti ni dosti govoril, ampak je zanjo molil.
Cerkev se mora vztrajno obračati k Svetemu Duhu in prositi od njega milost edinosti kristjanov. Polne edinosti ni mogoče doseči zgolj s človeškimi napori, čeprav so ti potrebni. Edinost je vedno dar Svetega Duha.
Prav tako velja tudi za edinost med nami v župniji. Tu se začne. Najprej moramo mi napredovati v ljubezni do bližnjega, tako do tistega, ki nam je simpatičen, kot tudi do tistega, ki ga težje prenašamo.
Najprej moramo postati eno v našem občestvu, šele nato lahko postanemo eno tudi v škofiji, v katoliški cerkvi in tudi z vsemi drugimi kristjani (protestanti in pravoslavnimi).
Vsakokrat, ko kristjani skupaj molimo, je cilj edinosti bliže. Dolga zgodovina, ki je zaznamovana s številnimi razdrobitvami, se spet sestavlja skupaj.
V molitvi se vračamo k Izviru edinosti, ki je Jezus Kristus in se povezujemo okoli njega. Ob tem raste naša zavest o tem, da je dejansko malo tega, kar nas ločuje, v primeri s tem, kar nas združuje.
Če ne drugo, vsem veljajo iste Jezusove besede: »Hodi za menoj!«
Podobno kot Simonu Petru:
- tako na začetku poti vere,
- tako v preizkušnji, predvsem napuha, ki bi rad hodil po svoje, namesto za Jezusom,
- kot tudi v trenutku spreobrnjenja, ko začenjamo na novo.
Preverjajmo ta Jezusov klic in vztrajajmo na njegovi poti.
Tako bomo zares lahko čutili, da smo eno s Cerkvijo, ki jo Apostolska dela opisujejo takole:
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar