usmiljene oči

Vsakič, ko se je Jezus po vstajenju prikazal je rekel:
»Mir vam bodi!«
Danes v evangeliju se to zgodi kar dvakrat.

Ko je to rekel, nikdar to ni bil le pozdrav, ampak ga je resnično tudi delil.
Potrebovali so ga apostoli in potrebujemo ga mi danes.
Apostoli so bili zaprti v dvorani, v strahu pred Judi, da jim ne bi kaj hudega storili.
Greh na človeka učinkuje tako, da mu jemlje podobo Božjega otroka oz. mu zamegljuje ta pogled do take mere, da ne zaupa več v to, da je ljubljen, da je sprejet; ne zaupa več v Božjo ljubezen in bližino.
Takrat se znajde sam in pojavijo se negotovost, strah in nezaupljivost.

Iz te megle se človek ne more rešiti sam. Za to potrebujemo odrešenika.
Ta pa, ko se pojavi takoj začne zdraviti te rane, to nezaupljivost z besedami »mir z vami«.
Da bi človek na vse okoli njega, na vsakega človeka lahko pogledal neobremenjeno, potrebuje tak pogled najprej nase – na svoje življenje.
Jezusov mir nas dvigne kot balon nad našo sedanjost. Pogledati jo iz vrha, pogledati jo skozi Božje oči, pomeni tako več stvari:
Najprej opazimo, da iz razdalje vsi problemi zgledajo manjši, tudi vsa negativna skrb za prihodnost, ves obup odpade, ko vidimo iz vrha, da nas že za ovinkom čaka nova priložnost. Predvsem pa je pomembno, da ko nas Jezusov mir dvigne, pogledamo tudi na prehojeno pot – na ovinke, kjer smo imeli vse možnosti, da bi zgrmeli v prepad, a smo po Božji milosti vzdržali in zvozili.
To v nas rodi hvaležnost in zavest, da smo nekaj posebnega, da smo vredni tega, da je bil Bog do sedaj vedno ob nas in da bo tako tudi v prihodnje.

Tudi apostoli so se razveselili tega miru. V evangeliju smo prebrali tole:
In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

Danes, ko obhajamo nedeljo, ki ji je pokojni papež Janez Pavel II. še posebej dodal ime nedelja Božjega usmiljenja, pa bi poudaril še najpomembnejšo stvar, ki jo vidimo, če pogledamo nase in na svoje življenje skozi Božje oči.

To je Božje usmiljenje. To je usmiljenje, ki nima mej in se ne ustavi pred nobenim grehom. Le pustiti je potrebno Bogu, da nas ljubi, da nas ima rad. Včasih je to najtežje.

Prosimo torej čim pogosteje vstalega Jezusa, da bi lahko na svoje življenje pogledali skozi njegove usmiljene oči, skozi oči miru in radosti.

Temu pogledu pa naj nas danes približa tudi spomin na lastni krst, ko smo bili brezpogojno sprejeti za Božje otroke.
V svojo sredo oz. v skupnost Božjih otrok bomo danes sprejeli dva nova člana. Tudi Andrej in Tine bosta lahko klicala Boga, Oče in se bosta lahko zavedala, da kadarkoli bosta pritekla nazaj v njegov objem, kakor oče izgubljenega sina tudi njiju ne bo vprašal, kam si zapravil moje premoženje, ampak bo rekel: »veselimo in radujmo se, moj sin se je vrnil«.

Božje usmiljenje… vate zaupamo.