Videti Jezusa, pomeni videti Boga Očeta.
Verjeti v Jezusa pomeni verjeti v Boga Očeta.
Glede na to, kar je Jezus rekel, se k Bogu ne da priti mimo njega.
Tako kot od sonca nihče ne more biti obsijan, razen preko žarka in tudi sonca ne moremo videti, razen preko njegovih žarkov, v podobni povezavi sta tudi Božji Sin – Jezus in Bog Oče.
Morda se na tem mestu sprašujete, kaj pa tisti, ki niso kristjani, kaj pa predstavniki drugih verstev?
Da, tudi oni se ne bodo mogli zveličati mimo Jezusa. Če bodo hoteli biti pri Bogu bodo morali priznati Jezusa za Gospoda, vsaj tako Jezus sam o sebi pravi.
Toda mi lahko to včasih narobe razumemo. V zgodovini je bilo veliko primerov, ko so tudi kristjani s silo širili evangelij in so si domišljali, da imajo vero v posesti, da samo oni razpolagajo z Bogom.
Bog je velik in njegov Duh veje kjer hoče.
Zato imajo tudi verniki drugih verstev, če so iskreni v iskanju Boga, možnost, da ga spoznajo in da sprejmejo Kristusa.
Vzemimo vsem znani primer: Verski voditelj Gandhi je s svojim življenjem in s svojim idealom nenasilja veliko naučil tudi nas kristjane. Razumel in ovrednotil je neko zelo pomembno evangeljsko točko.
Gandhi sam je nekoč rekel, da ga je Jezus Kristus navdušil, kristjanov pa ga je strah. Ni edini, ki je to občutil in žal vsem tem ne moremo oporekati, češ da se motijo. Soočenje z drugimi religijami nas torej končno sili, da smo bolj ponižni, ne pa bolj arogantni.
Pravega kristjana, ki veruje v Jezusa Kristusa, druga verstva ne motijo.
Prvič zato ne, ker je iskalec Boga, ki se čudi nad vso Božjo dobroto in veličino in v drugače verujočem iskrenem iskalcu prepozna svojega brata - še enega, ki mu ta svet, to hlastanje za materialnim ni dovolj in išče drugačna, višja merila za svoje življenje.
Drugič pa tudi ne zato, ker se vzidava na vogelni kamen Jezusa Kristusa in s tem postaja trdno pričvrščen na Resnico. Zato ga ne moti nekdo, ki govori drugače, pa tudi če to počne z nasiljem, saj mu je Jezus tudi pot in življenje.
Zato se ne morem strinjati s tem, da bi na svetu zavladal mir, če bi odpravili religije.
Mislim, da bi na svetu nastal resnični kaos, če bi odpravili vse, ki tako ali drugače s prstom kažejo v nebo in se sprašujejo ter razlagajo, kaj nas čaka potem.
Danes se zato lahko Bogu še posebej zahvalimo, da nas je poklical v Cerkev, da smo bili krščeni in da nam po Svetem pismu, ki ga je po svojem Duhu izročil Cerkvi, daje besedo tolažbe in besedo resnice, ki nam vedno znova pomaga usmerjati življenje.
Pa še tega se spomnimo, da smo s krstom postali deležni tudi Jezusovega duhovniškega dostojanstva. Po Jezusu Kristusu lahko vedno znova molimo k Bogu Očetu za kogarkoli.
Naše krstno dostojanstvo je zato veliko bogastvo tudi za ves svet okoli nas.
Zato danes, ko bomo v mislih vsi skupaj povzdignili pateno in kelih in molili »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu… vključimo v zahvalo tudi vse tiste, ki ne poznajo Boga, ki ga morda celo zavračajo.
Bodimo tudi s tem dejanjem sol zemlje in luč sveta.
Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
Zanimivo razmišljanje, čeprav se ponekod ne morem povsem strinjati. Se pa popolnoma strinjam s tem, da tista pot, češ da imamo resnico v posesti, ni prava, temveč napačna. O nenasilju popolnoma drži - to je vselej trdil Kristus v svojem nauku. Prava pot je torej pričevanjska, kakor nam pravi tudi Peter v drugem berilu. Velike inh iskrene religije so vedno tisto najboljše, kar je človek dognal, zato zlorabe le-teh ne morejo odtehtati vsega dobrega, ksar smo lahko dobili. Mislim pa, da se katoličani nimamo kaj opravičevati in vedno delati samo 'mea culpa', ampak je prava pot v poudarjanju vsega dobrega, kar je Cerkev dala človeštvu, kakor lepo počne tisti možakar, ki je ustanovil stran 'Catholics come home'.
OdgovoriIzbriši