Poživitev

Kot je Bog z Jezusovo veliko nočjo nadgradil pomen starozavezne pashe, tako tudi s posebnim prihodom Svetega Duha postavlja novo postavo in oblikuje novo izvoljeno ljudstvo.
Na gori Sinaj je nastal vihar, ko je Bog spregovoril Mojzesu, prav tako je bil vihar tudi v dvorani zadnje večerje, ko so apostoli prejeli Svetega Duha.

Veliko je podob iz narave, s katerimi označujemo delovanje Sv. Duha.
Sv. Duha ne moremo videti, lahko pa čutimo in vidimo njegove učinke.
Omenjen vihar spominja na osvežitev, na menjavo zraka, na burjo, prepih... Podoba ognja, o kateri smo slišali v prvem berilu in jo uprizarja tudi rdeča liturgična barva, nam govori o očiščevanju odvečnega »materiala« - o talilnici, kjer se sežgejo vse smeti in o lastnosti, da razsvetli in ogreje.
Pri Jezusovem krstu je uporabil simbol krotke živali, goloba, ki je tudi simbol miru.
Še en simbol, ki govori o delovanju Sv. Duha pa je voda.
Voda govori o življenju. Posebej dobrodošla je po dolgotrajni suši, takrat rastline kar oživijo, skoraj vidno rastejo in vzbrstijo.
Prerok Ezekiel lepo nakazuje s svojo podobo suhih kosti, ki so oživele, kako malo je potrebno za Boga, da naredi novo življenje.
Te podobe, predvsem zadnja, nam govorijo o tem, kako se moramo vedno znova prenavljati in poživljati v Svetem Duhu.
Tudi zaradi odnosa do Boga Očeta in do Jezusa Kristusa, saj brez Svetega Duha ne moremo prav moliti.
Pa tudi preprosto zaradi vsakdanjega življenja. Sv. Duha potrebujemo, da sploh lahko živimo, pa tudi njegove novosti potrebujemo. Tako v našem krščanstvu, kot tudi v življenju nasploh. Potrebujemo poživitev. V sebi imamo hrepenenje po tem. Če te poživitve ne najdemo pri Svetem Duhu, jo bomo pa začeli iskati drugje - v užitkih, strasti, v takih in drugačnih vznemirjenjih.
Sveti Duh je tisti, kot smo videli tudi pri apostolih, ki so šli po svetu neustrašeni oznanjat evangelij, ki daje tiste svežine in novosti, ki jo potrebujemo in razvije naše sposobnosti tako kot si ne moremo niti predstavljati in pričakovati.

Starozavezni pomen praznika binkošti nam ponuja, da tudi po novozaveznem praznovanju zopet sklenemo zavezo z Bogom, po njegovem Duhu in da mu prepustimo, da nas poživi. Potrebujemo Duha, da bi lahko svojo vero ohranili kot nekaj življenjskega, kot nekaj kar spada v naš vsakdan.