Lahko bi rekli, da nam današnji evangelij govori o tem, da ni pomembno samo kaj naredimo. Pomembno je tudi kako to storimo in zakaj smo se odločili za to stvar.
Pri vsaki stvari je pomembno naše srce. Iz kakšnega nagiba smo nekaj storili.
Lahko bi iz tega potegnili, da ni dovolj le dobro delo. Potrebno ga je narediti z ljubeznijo.
V tem bi verjetno morala biti razlika med kristjanom in poganom.
Bog je že pri Kajnovi daritvi pokazal, da ne sprejema nekih na pol stvari – viškov. Kajnova daritev, ne le da mu je bila manj všeč od Abelove, pač pa mu sploh ni bila všeč.
Pomembno je kako darujemo.
Eden od psalmov pravi: »Veselega darovalca Bog ljubi.«
Zato tudi pravi Jezus: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.«
Sprejeti križ gotovo ne pomeni pustiti ga, da me vleče k tlom, temveč ga objeti, kot ga je na križevem potu objel Jezus.
Gotovo ni lahko sprejemati vse križe in se z ljubeznijo lotiti vsake stvari, toda gotovo križi so in bodo.
Imamo pa dve izbiri: pod njimi lahko obupujemo in s tem še povečamo svoje trpljenje, lahko pa jih sprejmemo kot priložnost, da iz njih naredimo nekaj lepega, dar za Gospoda – dar, ki bo morda k odločitvi pomagal nekomu, ki se morda na drugem koncu sveta ravno ta trenutek bori, da bi vztrajal pri dobrem, a mu zmanjkuje moči.
Tolažba pri prenašanju trpljenja in križev zaradi ljubezni do Gospoda je namreč v tem, da izguba življenja zaradi Gospoda pomeni, da bomo prejeli novo življenje. In to še v veliko večji meri.
Glede izgube življenja gotovo ni mišljena samo smrt, pač pa vsako odrekanje, ki ga darujemo Gospodu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar