Pomenljiv je zaključek velikoduhovniške molitve: »…da bodo eno, kakor sva midva«
Isto misel nam posreduje tudi prvo berilo. »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi.«
Vprašanje, ki se mi iz tega poraja je: Zakaj mi danes ne moremo biti eno, kakor sta Bog Oče in Jezus eno?
Kaj je tisto, kar nas najbolj razdvaja in najbolj oddaljuje od drugih?
Učenci so lepo nakazali, kje so iskali svojo skupno točko.
Veliko stvari je, ki nas lahko ločujejo. Med seboj smo različni. Tudi Jezusovi učenci so bili. Molitev pa združuje.
Toda iskrena molitev nikdar ne more iti mimo odnosov z ljudmi.
Gotovo tudi sami čutite, kako je težko moliti, ko nas kakšen odnos s kakšnim človekom vznemirja in teži.
Bog nikoli ne deluje in ne odgovarja mimo naših odnosov.
Če pustimo predsodkom, da nam oblikujejo mnenje o drugih ljudeh, če pustimo mislim, da si oblikujejo sodbe o drugih, ne da bi jih zares preverili in če tudi na glas sodimo in obsojamo, nas Bog ne more doseči.
Obsojanje tudi, če se dogaja le v nas in tega ne povemo na glas, dela v nas hrup in nemir, Bog pa vedno govori v tišini, na dnu srca, kjer smo mi sami.
Mir je zelo pomemben za življenje. Pomembno je da vsem tem hrupom in nemirom pogledamo v oči. Včasih je to lahko le beg pred srečanjem s samim seboj, pred resnico o samih sebi.
Tudi obsojanje se velikokrat zgodi ravno zato, ker mi globoko v sebi z nekim stanjem v katerem se nahajamo nismo zadovoljni.
Molitev – odnos z Bogom, ta stanja razkrinka in jih lahko postopoma ozdravlja. Zato pa je velikokrat tudi neprijetna in naporna.
Zato pa tudi pravi sv. Peter v 2. berilu: »Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli«
Veselje kristjana ni v tem, da se dobro počuti in da mu gre vse dobro, pač pa je globlje. Je veselje v gotovosti, v usmeritvi.
Pravo držo v tem smislu nam razodeva v Stari zavezi predvsem Job, ki pravi: »Bog je dal in Bog je vzel, bodi hvaljeno Gospodovo ime.«
Zaupanje v Boga nam daje radost in mir, najboljši preizkusni kamen za zaupanje pa je ravno trpljenje oz. takšne ali drugačne težave, ki so hkrati tudi najboljša priložnost, da ga bolj opazimo in izboljšamo.
Zato tudi pravi Peter, da bo veselje, ki vztraja kljub trpljenju ostalo pravo tudi ob razodetju Jezusa ob koncu časov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar