Bog rešuje

Marija je v središču današnjega praznovanja.
Čudne besede o angelih in tisto, kar so povedali o njenem sinu, je shranila v svojem srcu in premišljevala.
Veselje angelov in pastirjev, ki so slavili Boga in se v hvaležnosti vrnili na svoje domove jo je navdalo z veliko vprašanji. Toda ni se silila v ospredje. Ob rojstvu in od tedaj naprej je bil vedno v središču njen Sin. Njega so opevali angeli in njega so prišli počastit pastirji, pozneje pa še modri iz vzhoda.
Tudi Jožef je na nek način moral stopiti v stran ob skrivnostnem poimenovanju Marijinega sina.
Namesto, da bi kot glava družine dal sam ime, ki bi pomenilo nadaljevanje njegovega rodu, je po naročilu angela imenoval otroka z imenom Jezus, kar pomeni »Bog rešuje«.
S tem je ne samo priznal, da prekinja nek tok njegove rodbine, pač pa je z njegovim imenovanjem ob obrezi tudi priznal svojo odvisnost od Boga.
Priznal je, da je ta, ki ga pred svetom prikazuje kot svojega potomca, njegov odrešenik. Da ni drugega na svetu, s pomočjo katerega bi se lahko odrešili. Še manj pa, da se lahko sami odrešimo.

Ta vdanost Bogu in njegovim skrivnostnim načrtom je Marijo in Jožefa družila. Skupaj sta, čeprav starša Božjemu Sinu že tedaj v svojem srcu, polna Svetega Duha, klicala Boga »Aba, Oče!« Čutila sta svojo majhnost ob vseh teh skrivnostih in se z otroško predanostjo ozirala proti Bogu.

Ko se tudi mi s hvaležnostjo za Božje varstvo oziramo na preteklo leto, priporočimo njegovemu blagoslovu tudi vse dni prihodnjega leta.
Tudi mi kličimo nad naše bližnje in na vse svoje delo kot Aron na Izraelsko ljudstvo blagoslova.

Naj da Gospod sijati svoje obličje nad nami vsemi in nam podeli mir. In naj v naših odnosih in v naših srcih prebiva Jezus, Bog, ki rešuje.