Iz čolna

Ko je Jezus poklical prve učence, jih je srečal v njihovem vsakdanjem delu. Simona in Andreja je našel in poklical pri ribolovu.
Zebedejeva sinova pa sta popravljala mreže, ko ju je Jezus poklical.
Ta dva dogodka nam govorita tudi simbolično. Prva dva apostola pri vsakdanjih opravilih, druga apostola pa sta pripravljala mreže. Lahko bi rekli, da sta iskala rešitev, kako narediti korak naprej, za boljši ulov.

Kako si vedno želimo nekaj novega! Želimo popravljati, izboljševati svoje stanje, svoje stvari, da bi dobro funkcionirale. Sledimo zadnjim trendom, da bi si poenostavili življenje, da bi naredili korak naprej. Toda materialne stvari in zunanji blišč nas nazadnje vedno pusti prazne in še vedno lačne neke globoke spremembe.

In v tem vsakodnevnem opravilu, trudu za boljše življenje Jezus sreča svoje bodoče učence. Jezus sreča v istem hitenju tudi nas. In ne da bi nam dal eno roko, da bi bile »mreže« prej končane. Ne. On povabi, da jih pustim in se odpravim za njim.
»Vstani, pojdi…!« so besede, ki jih je slišal tudi prerok Jona.
Vstati iz svojega čolna in iti za njim. Čoln – kot tisto sredstvo, kjer se ribič počuti varnega in domačega, čeprav je majhen in se ga da z lahkoto potopiti. In kot tisti prostor, ki je zaključen s plankami iz vseh strani – ga nihče ne ogroža.

Seveda nismo vsi apostoli in preroki, toda Bog podobno kliče tudi nas. Če se ne premaknem, če ne pustim nekih stvari, ki me oklepajo in poskusim novih, če ne znam izstopiti iz svojega majhnega čolna in iti za njim, začnem stagnirati. Stare navade postanejo na meni kot blatni kalup, ki potem, ko se strdi ne pusti več gibanja. Ta oklep pa postaja vedno večji in vedno trši. In v tem stanju, ko se z mano kljub neštetim materialnim dodatkom in dogodkom ne zgodi nič posebno novega, mi počasi začne iti vse na živce. Pri tem pa za svoje stanje krivim druge.

Zato nas danes Jezus vabi: »Vstani, pojdi…« Pa ni potrebno iti daleč. Kot vemo, Jezus ni peljal apostole takoj proč od svojega doma. Še vedno so večino časa preživeli okrog Galilejskega jezera. Tudi nam ni potrebno iti na severni tečaj, ali na samotni otok, da bi sledili temu klicu, pač pa je pomembno le prisluhniti tihemu Božjemu šepetu.
In če je naše vprašanje še vedno »Kam?«, »Kaj sledi?«, nam Janez Krstnik dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Spreobrnjenje, vrnitev k Bogu v priznanju svojih napak in grehov, je bistvena sestavina tudi naše poti do edinosti kristjanov. Ko obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov, nam blaženi Janez Pavel II. v svoji ekumenski okrožnici, pravi: »Katoliška Cerkev mora vstopiti v »dialog spreobrnjenja«, ki je temelj ekumenskega dialoga. Takšen dialog se odvija pred obličjem Boga. Pri njem mora vsakdo poiskati lastne krivičnosti, priznati svoje krivde in se izročiti v roke Jezusa Kristusa. Postaviti se pred Boga – samo to je trden temelj spreobrnjenja.

Predvsem pa je pri tej poti zavedamo ene stvari, ki so se je tudi apostoli, ki so vse zapustili, ko so šli za Jezusom, morali naučiti. Namreč tisti odgovor Abrahama svojemu sinu Izaku, ko ga je peljal proti gori, kjer želel Bog, da mu daruje svojega sina. Na Izakovo vprašanje »oče, kje pa je žrtveno jagnje«, je Abraham odgovoril: »Gospod bo poskrbel!«
Tudi nas naj, kot veselo sporočilo skozi to nedeljo in teden, ki je pred nami, spremlja to geslo: Gospod bo poskrbel.