Poslušajte me in jejte dobro

V današnji Božji besedi lahko začutimo prijeten ton. Vsaka vrstica nas na svoj način posebej vabi, da se damo najti Bogu, kot tiste, h katerim se je Bog spustil, se nam približal, in nam ponuja svojo polnost, svojo sočno jed.
Ne želi, da bi nihče od nas životaril, ampak vsak, čeprav še vedno tudi s svojimi življenjskimi križi, v polnosti zaživel.

Kljub vsemu pa še vedno prvo berilo predstavlja vrzel med nami in Bogom in nam zastavlja vprašanje: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Koliko energije in časa porabimo za stvari, ki niso bistvene.
Velikokrat tudi zato, ker nismo čisto prepričani – globoko v sebi, da ima Bog za nas resnično to, kar potrebujemo. Čeprav verjamemo vanj, se mu ne znamo še čisto prepustiti. Še vedno je naša vera prešibka, da bi se mu resnično predali.

Bog pa ne odneha in nas še naprej ljubeznivo vabi: »poslušajte, pridite k meni in bo živela vaša duša – podobno slišimo tudi Jezusa, ki nam še ob neki drugi priložnosti govori: pridite k meni vsi, ki se trudite, in jaz vas bom poživil;

Potrebujemo Boga, ker edino »vse, kar je rojeno iz Boga«, premaga svet, kot nam zatrjuje apostol Janez v berilu.
Kdor veruje v Jezusa Kristusa, da je Božji Sin, premaga svet… s tem da njegova pota postanejo drugačna.
»Božja pota so nad našimi« res tako nedosegljiva, tako visoko, kot je nebo visoko nad zemljo, toda ni se nam potrebno vzpenjati, ker Bog prihaja med nas, zato resnično njegova pota lahko postanejo naša, tako preko zakramenta sv. krsta, ki je danes v povezavi z Jezusovim krstom v Jordanu in z besedami o »rojstvu iz Boga«, najbolj izpostavljen, kot tudi drugih znamenj njegove prisotnosti v našem življenju.
Ne nazadnje je tudi ta evharistična daritev priložnost za skrivnostno zamenjavo. Mi na oltar odložimo sebe in se zaupamo Bogu, on pa se nam da sam celo v jed.
V tem je velika skrivnost, a hkrati velika priložnost, da v svoje življenje sprejmemo Jezusa Kristusa in da njegova pot postane naša, s tem pa postane naše tudi veselje ob Očetovih besedah:
»Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.«

Naj bo torej spomin na Jezusov krst v Jordanu priložnost, da znova iskreno obudimo v svojih mislih vero, obnovimo podobo Božjega otroka, ki smo jo še posebej prejeli pri krstu in skupaj z Jezusom na Božje besede veselja odgovorimo z besedo »OČE«.