Odprli so svoje zaklade

Glede poročila o današnjem obisku treh modrih pri Jezusu, Mariji in Jožefu obstaja veliko močne simbolike. Vsak delček osvetli pomen Jezusovega rojstva na svoj način.
Veliko je vzporednic s pomočjo katerih v modrih lahko vedno znova zaznamo tudi svojo zgodbo.
Prvi poudarek je gotovo že ta, da gre pri tem obisku v prvem planu za prvo srečanje z Jezusom iz strani nekoga, ki ni Jud. Takšno srečanje z novorojenim Jezusom, naj bi bilo tudi naše – moje in tvoje.
In pri tem poročilu lahko opazimo marsikatero zanimivo podrobnost. Tokrat sem bil pozoren predvsem na naslednje:
- »… Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo.«
Prvi korak pri srečanju je torej iskreno VESELJE (iz srca) – kot pri zmagi domače reprezentance na neki pomembni tekmi, ali pri zadetku na loteriji – silno so se razveselili.
- Temu sledi drugi korak: »PADLI SO PREDENJ in ga počastili; in ODPRLI so svoje zaklade…«
Ko odkriješ nekaj zelo dragocenega se skloniš k tisti stvari. Ko je to človek, ki vpliva na tvoje življenje in ga izpolni, ga počastiš in se odpreš. Vsak nosi v sebi zaklad. Veliko raznovrstnih biserov. Tako kot modri smo tudi mi povabljeni, da se pred Jezusom odpremo – da odpremo svoj zaklad – to kar imamo, smo.
- In še tretji korak, ki vsemu temu sledi:
Vrnili so se po DRUGI POTI v svojo deželo. Nazaj gremo drugačni. Vedno pa gremo nazaj, tja od koder izhajamo. Tam je najtežje biti drugačen, izžarevati to drugačnost, to spremenjenost zaradi srečanja z Božjim Sinom.

Pri vračanju nazaj pa mi glede modrih izstopa še en poudarek.
Čeprav so bili znanstveniki in ne neki šarlatani, ki bi si prosto izmišljali, kaj zvezde pravijo, so vseeno modri bili zvezdogledi in astrologi.
Vseeno so iskali globlji pomen gibanja nebesnih teles in povezavo z njihovim življenjem.
Ljudje si želimo gotovosti, želimo vedeti, kakšna bo prihodnost, da bi se nanjo lahko pripravili ali jo celo prikrojili za svoj prav. V tem se skriva skušnjava malikovanja. Tudi zlato tele v puščavi je bilo zato narejeno. Izraelci so hoteli na silo neko gotovost – neko sredstvo, ki bo po eni strani magično in bo center njihovih pogledov, ko bodo zbegani, a hkrati gluho, slepo in predvsem mutasto, da ne bi ugovarjalo njihovi samovolji.
Kolikokrat to doživljamo v naši sredi!
Za vedeževalce danes ni krize, ampak nasprotno, še bolje živijo in še več jih je.
Toda podobno kot zlato tele, nam povedo tisto, kar želimo slišati, ne pa tisto, kar potrebujemo. Pa tudi sicer obstaja veliko malikov (gotovo ima vsak človek vsaj kakšnega majhnega), ki nam zastirajo pogled proti križu.

Tudi modri iz vzhoda so iskali gotovost. Nekaj na kar bi se lahko oprli in na tem gradili svojo prihodnost. Toda po srečanju z Detetom, so odšli nazaj po drugi poti. Njihova gotovost je sedaj ležala v jaslih pred njimi, to so čutili. Nič več niso bili obremenjeni s prihodnostjo. Njihov danes z detetom je postal hkrati tudi včeraj in jutri. Od tod omenjeno »silno veselje«.

Tudi mi smo na tej poti. Naproti nam prihaja Jezus in nas želi spreminjati, da bi bili tudi mi polni tega »silnega veselja«.
Nazaj moramo vedno znova, tako kot so morali modri. Odločitev pa je seveda v tem, ali se vrnemo po isti, uhojeni in preverjeni poti, kjer že čaka jezni Herod, ali pa uberemo drugo pot.
Kakšna je ta druga pot, gotovo najbolje ve vsak zase, prepričan pa sem, da jo Bog vedno ponuja prav vsem, prav vsakemu.