Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 18. december 2010

Daj nam znamenje (mir), Gospod

»Izprosi si znamenje od Gospoda« To je danes Izaijevo naročilo vsakemu izmed nas.

Prvo Berilo nam na videz ponuja paradoks.
Kralju Ahazu, ki se je bal vojne, ki mu je grozila in se ni znal odločiti, kaj naj naredi, je prerok Izaija naročil, naj si izprosi znamenje od Gospoda.
Ahaz pa je odgovoril, da ne bo prosil in preizkušal Gospoda.
Izaija na to sprašuje: » vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga?«

S čim vendar Ahaz utruja Boga, če pa ravno njega noče vznemirjati?

Ravno ta Ahazov strah, ki izhaja iz tega, da se sam odpravlja v boj, kjer že v naprej ve, da bo poražen in se noče opreti na Boga, je za Boga največja zavrnitev.

Najhujše, kar se človeku lahko zgodi ni vztrajno in krčevito zavračanje Boga, pač pa duhovna lenoba. Najhuje je ko človek reče kot kralj Ahaz: »Ne bom prosil in preizkušal Gospoda«.

Na številnih mestih v Svetem pismu namreč piše, kako je dobro, da sebe in svoj odnos do Boga vedno postavljamo pod vprašaj in ga preverjamo.

Nekje pravi: »Bodi mrzel ali vroč, če si mlačen te izpljunem«.
Potem nekje drugje Bog po preroku pravi: »Pravdajmo se, če so vaši grehi rdeči kot škrlat bodo beli kot sneg«.

Tudi za Jakoba je v Svetem pismu napisano, da se je boril z Bogom in si v boju izboril blagoslov. Ta boj je za njegovo osebno rast pomenil pomemben mejnik. Po njem je postal drugačen.
Res pa je, da je po boju šepal, kar nakazuje, da boj z Bogom vedno prinaša tudi določene žrtve.

In tudi z zgodbo o vdovi, ki je iskala pravico pri krivičnem sodniku in jo je našla samo zaradi svoje vztrajnosti, ker je sodnik ni več prenašal, nam Jezus spregovori o tem, da naj vztrajamo v molitvi. Lahko smo celo sitni v molitvi. Bog si to želi.
Boga s svojimi molitvami nikoli ne utrujamo.
Kot je že Izaija rekel utruja samo to, da Bogu ne damo možnosti.
Pa ne toliko Boga, (Bog bo že preživel) ampak nas same.

Utrudljivo je biti mlačen.
Utrudljivo je reči na primer: »ni dobro biti preveč veren.« Saj to pomeni, da je vera poleg vseh obveznosti, ki jih je že tako in tako dovolj le še ena obveznost zraven, ki jemlje dragocen čas.

Zato nam kliče Izaija: »Izprosi si znamenje od Gospoda«!
Ker nam želi, da bi nas vera Vanj dvignila in bi nam vsa opravila z Njim postala kot »dva tleča ogorka«, kot prerok Izaija imenuje dve vojski, ki sta Ahazu napovedali vojno.
Da bi nepremagljive ovire z Njim postale premagljive.

Sveti Duh namreč zna biti v vseh časih zelo konkreten,
tako kot je bil konkreten tudi pri Mariji, ki je od njega spočela Jezusa.

Jezus je tudi sam pozneje rekel pismoukom, da bi lahko Bog naredil človeka (potomca Abrahamu) celo iz kamna in gotovo mu niti to ne bi bilo potrebno.

Svoje skrbi in svoja čutenja izlijmo pred Gospoda, da bi lahko ob praznovanju njegovega prihoda na svet zares prejeli v svoje srce njegov mir in gotovost.

6 komentarjev:

  1. Ja, pa vera ni nikoli nekaj nerazumnega, vedno nam Bog da neko znamenje, nam na nek način nakaže, da se splača iti po tisti poti, ki jo on predlaga. Ahaz bi se rad izkazal za 'pravičnega', pa v resnici ni. Pravičnost je Božji dar, in gre vedno s ponižnostjo ipd. Jožef je torej pravo nasprotje Ahaza, če tako pogledamo. Tudi v tem, da gre v globino, Ahaz pa ne - zelo površno gleda na dogajanje, ki ima vedno tudi duhovno sporočilo. Potem se vedno zgodi, kot praviš, da računamo samo nase, ne znamo pa tudi globlje ali duhovno ovrednotiti določenih življenjskih situacij, pa bi nujno morali.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jp. Če bi si upali izprosit znamenje od Gospoda - če bi vztrajali, kot tista vdova, bi vse v življenju lahko postalo kot "dva tleča ogorka".

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, si kar predstavljam ku dva čika, k ju speštaš z nogo...

    OdgovoriIzbriši
  4. Hm, težje pa je razločiti kaj Bog od nas pičakuje in a so znamenja zares od Boga?....

    OdgovoriIzbriši
  5. Čeprav so stvari največkrat precej logične, samo mi jih ne znamo videt.
    Kaj Bog pričakuje, nam ponavadi pove na nam znan način. Izraelci so se vedno spominjali zgodovine odrešenja. Tudi za vsakega človeka je pomembno, da se spominja svoje zgodovine odrešenja (milostnih trenutkov), ker nam govori o tem, na kakšen način in kje naj tudi danes iščemo Boga in kako naj razumemo in razločujemo sedanja znamenja. Njegova znamenja nimajo namena sejati dvom. Če so res njegova se vedno pojavljajo na podoben način in človeka napolnjujejo z gotovostjo in mirom, ko jih odkriva in sprejema.

    Po moje je tako.

    OdgovoriIzbriši