Luč sveti v temi

Zakaj tema, ki hrepeni po svetlobi resnične luči ni sprejela?
Zakaj lastnina svojega gospodarja in kreatorja ni sprejela?
Verjetno zato, ker si ga je predstavljala drugače.
Ker je bila velikokrat prevarana z lažnivimi gospodarji. Ker je bila tema prevečkrat obsijana s prisilno svetlobo, ki se je izdajala za pravo, a je po njej vedno znova padla na realna tla svoje teme, tudi sedaj ni sprejela svetlobo, čeprav je bila prava.
Zbombardirana z različnimi svetlobnimi efekti je izgubila občutek za razločevanje, kaj je pravo sonce in kaj le svetloba žarnice.

Toda nekaj teme je kljub vsemu sprejelo pravo luč.
Jezus se sicer v jaslih ni svetil, če si poskušamo predstavljati njegovo človeško podobo. Toda nekaj ga je spremljalo oz. navdajalo, da je njegova navzočnost vedno dala vtis, da gre za nekoga, ki v sebi nosi neko nepoznano veličastvo, po katerem vsak človek v svoji globini hrepeni.

Evangelist Janez velikokrat opiše v Jezusovem delovanju, kako je s svojo Božansko prisotnostjo vplival na veliko ljudi, ki so se zbirali okoli njega.
Na gori je 3 apostolom razodel svoje veličastvo, v vrtu Getsemani so vojaki od strahu popadali, ko se jim je predstavil, apostoli so se prestrašili, ko so ga videli po vstajenju od mrtvih in če se vrnemo nazaj k rojstvu, najprej se je Marija prestrašila, ko je videla angela Gabrijela, potem pa tudi pastirji, ko so se jim ob Jezusovem rojstvu prikazali angeli.

Normalen odziv teme na pravo luč je torej najprej strah.
Toda to je tisti strah, ki ga pri birmi imenujemo kot dar strahu Božjega.
Ta strah Marijo in pastirje ni raztresel, pač pa jih je zbral, da so zbrano in s ponižnostjo prisluhnili besedam, ki so sledile. Temu strahu, temu odzivu namreč prava luč vedno govori: »Ne boj se, ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje«.

In potem se začne. Potem temo napolni luč.
Potem se, kot pravi sv. Pavel, razkrije nežnost Boga, njegov nasmeh, ki rešuje ljudi.
In potem, ko človek poklekne pred Boga, spozna, da je v bistvu Bog tisti, ki kot pravi 1. berilo »razgalja svojo sveto roko pred očmi vseh narodov«
To pomeni, da razgalja svojega Sina, po katerem je vse ustvaril, kar biva, tako kot človek vse, kar naredi, naredi s svojo roko.