Danes ne praznujemo le rojstvo nekega otroka izpred 2000 let. Danes praznujemo trenutek, ko je Boga človeštvo lahko videlo kot človeka, kot enega izmed nas.
Morda prevečkrat ob tem dejstvu razmišljamo, da je prišel zato, da bi čutil naše stiske in veselja. Njegovo rojstvo in življenje na zemlji seveda lahko tudi tako vzamemo, še posebej, če nam ta misel pomaga, da se lažje zavemo, da nas Bog čuti in pozna. Toda Bogu že tudi pred tem ni bila skrita nobena solza niti iz žalosti, niti iz veselja, saj je on ustvaril čustva in razum ter vse čute, s katerimi zaznavamo svet.
Božji prihod na svet vedno povezujemo z namenom rešenja človeštva iz greha. Da. Odrešenje se je začelo dogajati z nebogljenim detetom.
Če nam greh vedno znova govori, kako nevredni in nemočni smo, kako smo krvavi pod kožo in kako moramo drugim to svojo plat prikriti, da bi nas sprejeli, saj se že sami sebe take težko sprejmemo in nas krivda pritiska k tlom, nam Bog s tem dogodkom, ki se ga danes spominjamo sporoča popolnoma nekaj drugega. Prisluhnimo mu:
»Tudi če v tvojem prenočišču, v tvojem srcu ni prostora, se bom rodil ob tebi. Tudi če me nočeš sprejeti, se bom rodil takšen, kot si ti, da ti pokažem, da te cenim, da se ne oziram na tvoje napake in ti kot nemočno dete pokažem, da te ljubim in sprejemam tudi če se čutiš, da si drugim in sam sebi velikokrat odveč, … da ti kot novo življenje, ki je prijokalo na svet pokažem, da je lepo že to, da si in da se ne potrebuješ dokazovati, da bi te sprejel,
… da ti kot neproduktivno detece pokažem, da trg ne pokaže tvoje resnične cene.
Rad bi ti povedal, da se mi lahko pokloniš, kot se mi klanjajo pastirji in trije modri, ker se boš s tem v resnici poklonil svojemu velikemu dostojanstvu, ki sem ti ga že od začetka dal in sem ga sedaj, ko sem združil človeško in božjo naravo še posebej povzdignil, da se imenuješ Božji otrok.
Od mojega rojstva naprej lahko tudi ti kličeš Boga, Oče.«
Lahko bi rekli, da je Jezus naša koda, za dostop do Boga Očeta, on je sončni žarek, ki sveti iz največjega in edinega pravega Sonca. Če se človek odkrije sončnemu žarku ga sonce osvetli in ogreje, sicer tudi sonce nima moči.
Tudi v veroizpovedi molimo, da je Jezus luč od luči.
Po njegovem rojstvu, ko je sam postal človek in nas naredil za svoje brate in sestre ter za prijatelje, kot je sam rekel, pa se lahko ne le odpremo za svetlobo, ki jo prinaša, marveč lahko in smo tudi povabljeni, da po Jezusu tudi mi spregovorimo Bogu.
Zato lahko dvignemo pri vsaki maši in tudi v vsakem trenutku življenja »pateno« našega truda in »kelih« hvaležnosti in veselja ter Bogu vzkliknemo: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu vsak čast in slava.«
Naj bo tudi današnja sveta daritev naš poklon Bogu, ki nam v istem trenutku že vrača poklon, ko prihaja med nas pod podobama kruha in vina.
Ob prazniku Njegovega rojstva vam vsem zares želim veliko miru in sreče. Naj nas vse v globini prevzame Jezusovo sporočilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar