Skupaj

Pomen družine kot skupnosti nam poudarja že evangeljski odlomek, ki sledi poročilu o Jezusovem rojstvu. V njem ni več pomemben Jezus kot posameznik, temveč sveta družina v celoti.
Odločitve, ki so jih hitro sprejeli so bile skupne in vsi skupaj so se selili, kamor je sproti naročal angel Jožefu.
Takoj za božičem pa stoji ta praznik tudi zato, da nas spomni, da mir, ki ga prinaša Jezus v božično noč, tudi danes ne more iti mimo naših družinskih odnosov. Če se ne naseli najprej tam, potem tudi v nas kristjanih kot posameznikih ne bo obrodil velikega sadu.

V tem smislu sta spregovorili tudi obe berili in predvsem drugo nam prinaša zanimive misli glede družinskih odnosov, ki pa lahko veljajo tudi za druge odnose v družbi.

Ker se je avtor besedila, navdihnjen od Sv. Duha, kot kaže zavedal, kako težko je vzdrževati dobre odnose na vseh področjih hkrati, ki jih zahteva že sama družinska povezanost, nam v isti sapi že tudi naroča, naj vse karkoli delamo, v besedah ali dejanju, delamo v imenu Gospoda Jezusa.

Imeti Gospoda pred očmi oz. v mislih čim pogosteje, posebej ko smo v medsebojni interakciji, pomeni imeti za svetovalca in vodnika tistega, ki je že velikokrat spravil sprte strani, … ki je velikokrat odprl ljudem ušesa, da so bili pripravljeni slišati drugega, … ki je že velikokrat ljudem odprl tudi usta, da so tako na eni strani uspeli izraziti svojo stisko in razočaranje brez obsojanja in težkih besed, kot na drugi strani, ko so z njegovo pomočjo uspeli najti tudi besedo pohvale in spoštovanja, ki prav tako večkrat težko najde pot do naših najbližjih.

Gotovo na tem področju odnosov v družini težko kdo od nas reče, da mu 100% uspeva.
Toda ob tej osebni ugotovitvi ni potrebno, da gremo po maši vsak zase z dolgim nosom in razmišljamo, kaj vse nam še »fali«, da bodo naši odnosi OK.

Danes je v ospredju praznovanje družine. Sedaj smo pri evharistiji, pri »zahvali« in je čas, da vse naše družinske odnose ovrednotimo predvsem iz pozitivnega vidika.
Kljub »kratkim stikom« je vseeno ogromno lepega.
Toliko prilagajanja, toliko čakanja, presenečenj in ne nazadnje s tem tudi osebne rasti, da prehojena pot vsekakor ni zanemarljiva.

In tudi »vse delati v imenu Gospoda Jezusa«, kot naroča 2. berilo pomeni ravno to: skozi njegove oči prav ovrednotiti tudi družino in dom ter biti za ta velik dar Bogu hvaležen.
Ni namreč samoumevno, da smo se rodili v družini, da nekomu pripadamo in da lahko vedno pridemo tja, kjer rečemo, da smo doma.