Kaj je tisto, na kar bi se rad oprl, a se mi vedno znova izmika?
Če tega ne iščemo in se vsaj ne trudimo popraviti, smo kot človek, ki hodi po debeli snežni odeji in se mu pri vsakem koraku udre do pasu.
Nekaj časa lahko napreduje, toda ta hoja ga tako izmuči, da je vprašanje če bo sploh prišel do cilja, kaj šele v času, ki si ga je zastavil.
Do klecavih kolen in utrujenih rok običajno pridemo po velikem naporu, po tem, ko nesemo kakšen težak tovor.
Vprašanje, ki se nam po prvem berilu odpira je:Enega takih najtežjih in najpogostejših bremen nam v življenju predstavlja 2. berilo, ko pravi: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje«.
To breme nas gotovo največkrat paralizira.
Pri »klecavih kolenih«, kot prerok Izaija imenuje vse, kar je ranjeno, bolno in utrujeno, pa obstajata dve možnosti:
- Pri tisti, ki jo opisuje evangelij in je dobra, gre za ponižnost, ki Jezusa privabi, da jo ozdravi. Gre za tisto šibkost, tista »klecava kolena«, ki kličejo Jezusa, da jih ozdravi in so potem tudi ozdravljena.
- Pri »klecavih kolenih« v prvem berilu pa gre za klecavo voljo, za šibkost v veri.
Prerok nas kliče, da ju utrdimo in okrepimo.
V tem času t.i. veselega decembra, času priprav, ko se veliko vrti okoli zunanjosti, nakupov in se vse dogaja z veliko hitrostjo, nas advent kliče ravno k temu: da utrdimo »klecava kolena« naše vere, da obnovimo smisel za pričakovanje in potrpežljivost ter se tako pripravimo na Tistega, ki bo potem lahko utrdil in ozdravil tudi vsa »klecava kolena« naših odnosov, našega miru, osebnih prizadevanj, ki so jih morda ranili grehi in vseh ostalih nezmožnosti in šibkosti.
Zato se lahko raduje pustinja in vriska puščava, kot pravi Izaija, ker Bog prihaja, da napolnjuje to kar je izpraznjeno, da le ni že napolnjeno s čim drugim, kar nas zapira za Boga.Veselimo se tudi mi in mu z vso voljo izročimo svoje skrbi (in »utrujene roke«), da nas bo dvignil in ponesel naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar