Skupaj

Pomen družine kot skupnosti nam poudarja že evangeljski odlomek, ki sledi poročilu o Jezusovem rojstvu. V njem ni več pomemben Jezus kot posameznik, temveč sveta družina v celoti.
Odločitve, ki so jih hitro sprejeli so bile skupne in vsi skupaj so se selili, kamor je sproti naročal angel Jožefu.
Takoj za božičem pa stoji ta praznik tudi zato, da nas spomni, da mir, ki ga prinaša Jezus v božično noč, tudi danes ne more iti mimo naših družinskih odnosov. Če se ne naseli najprej tam, potem tudi v nas kristjanih kot posameznikih ne bo obrodil velikega sadu.

V tem smislu sta spregovorili tudi obe berili in predvsem drugo nam prinaša zanimive misli glede družinskih odnosov, ki pa lahko veljajo tudi za druge odnose v družbi.

Ker se je avtor besedila, navdihnjen od Sv. Duha, kot kaže zavedal, kako težko je vzdrževati dobre odnose na vseh področjih hkrati, ki jih zahteva že sama družinska povezanost, nam v isti sapi že tudi naroča, naj vse karkoli delamo, v besedah ali dejanju, delamo v imenu Gospoda Jezusa.

Imeti Gospoda pred očmi oz. v mislih čim pogosteje, posebej ko smo v medsebojni interakciji, pomeni imeti za svetovalca in vodnika tistega, ki je že velikokrat spravil sprte strani, … ki je velikokrat odprl ljudem ušesa, da so bili pripravljeni slišati drugega, … ki je že velikokrat ljudem odprl tudi usta, da so tako na eni strani uspeli izraziti svojo stisko in razočaranje brez obsojanja in težkih besed, kot na drugi strani, ko so z njegovo pomočjo uspeli najti tudi besedo pohvale in spoštovanja, ki prav tako večkrat težko najde pot do naših najbližjih.

Gotovo na tem področju odnosov v družini težko kdo od nas reče, da mu 100% uspeva.
Toda ob tej osebni ugotovitvi ni potrebno, da gremo po maši vsak zase z dolgim nosom in razmišljamo, kaj vse nam še »fali«, da bodo naši odnosi OK.

Danes je v ospredju praznovanje družine. Sedaj smo pri evharistiji, pri »zahvali« in je čas, da vse naše družinske odnose ovrednotimo predvsem iz pozitivnega vidika.
Kljub »kratkim stikom« je vseeno ogromno lepega.
Toliko prilagajanja, toliko čakanja, presenečenj in ne nazadnje s tem tudi osebne rasti, da prehojena pot vsekakor ni zanemarljiva.

In tudi »vse delati v imenu Gospoda Jezusa«, kot naroča 2. berilo pomeni ravno to: skozi njegove oči prav ovrednotiti tudi družino in dom ter biti za ta velik dar Bogu hvaležen.
Ni namreč samoumevno, da smo se rodili v družini, da nekomu pripadamo in da lahko vedno pridemo tja, kjer rečemo, da smo doma.

Luč sveti v temi

Zakaj tema, ki hrepeni po svetlobi resnične luči ni sprejela?
Zakaj lastnina svojega gospodarja in kreatorja ni sprejela?
Verjetno zato, ker si ga je predstavljala drugače.
Ker je bila velikokrat prevarana z lažnivimi gospodarji. Ker je bila tema prevečkrat obsijana s prisilno svetlobo, ki se je izdajala za pravo, a je po njej vedno znova padla na realna tla svoje teme, tudi sedaj ni sprejela svetlobo, čeprav je bila prava.
Zbombardirana z različnimi svetlobnimi efekti je izgubila občutek za razločevanje, kaj je pravo sonce in kaj le svetloba žarnice.

Toda nekaj teme je kljub vsemu sprejelo pravo luč.
Jezus se sicer v jaslih ni svetil, če si poskušamo predstavljati njegovo človeško podobo. Toda nekaj ga je spremljalo oz. navdajalo, da je njegova navzočnost vedno dala vtis, da gre za nekoga, ki v sebi nosi neko nepoznano veličastvo, po katerem vsak človek v svoji globini hrepeni.

Evangelist Janez velikokrat opiše v Jezusovem delovanju, kako je s svojo Božansko prisotnostjo vplival na veliko ljudi, ki so se zbirali okoli njega.
Na gori je 3 apostolom razodel svoje veličastvo, v vrtu Getsemani so vojaki od strahu popadali, ko se jim je predstavil, apostoli so se prestrašili, ko so ga videli po vstajenju od mrtvih in če se vrnemo nazaj k rojstvu, najprej se je Marija prestrašila, ko je videla angela Gabrijela, potem pa tudi pastirji, ko so se jim ob Jezusovem rojstvu prikazali angeli.

Normalen odziv teme na pravo luč je torej najprej strah.
Toda to je tisti strah, ki ga pri birmi imenujemo kot dar strahu Božjega.
Ta strah Marijo in pastirje ni raztresel, pač pa jih je zbral, da so zbrano in s ponižnostjo prisluhnili besedam, ki so sledile. Temu strahu, temu odzivu namreč prava luč vedno govori: »Ne boj se, ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje«.

In potem se začne. Potem temo napolni luč.
Potem se, kot pravi sv. Pavel, razkrije nežnost Boga, njegov nasmeh, ki rešuje ljudi.
In potem, ko človek poklekne pred Boga, spozna, da je v bistvu Bog tisti, ki kot pravi 1. berilo »razgalja svojo sveto roko pred očmi vseh narodov«
To pomeni, da razgalja svojega Sina, po katerem je vse ustvaril, kar biva, tako kot človek vse, kar naredi, naredi s svojo roko.

Jaz Sem (JHVH). Tudi ti je lepo, da si.

Danes ne praznujemo le rojstvo nekega otroka izpred 2000 let. Danes praznujemo trenutek, ko je Boga človeštvo lahko videlo kot človeka, kot enega izmed nas.

Morda prevečkrat ob tem dejstvu razmišljamo, da je prišel zato, da bi čutil naše stiske in veselja. Njegovo rojstvo in življenje na zemlji seveda lahko tudi tako vzamemo, še posebej, če nam ta misel pomaga, da se lažje zavemo, da nas Bog čuti in pozna. Toda Bogu že tudi pred tem ni bila skrita nobena solza niti iz žalosti, niti iz veselja, saj je on ustvaril čustva in razum ter vse čute, s katerimi zaznavamo svet.

Božji prihod na svet vedno povezujemo z namenom rešenja človeštva iz greha. Da. Odrešenje se je začelo dogajati z nebogljenim detetom.
Če nam greh vedno znova govori, kako nevredni in nemočni smo, kako smo krvavi pod kožo in kako moramo drugim to svojo plat prikriti, da bi nas sprejeli, saj se že sami sebe take težko sprejmemo in nas krivda pritiska k tlom, nam Bog s tem dogodkom, ki se ga danes spominjamo sporoča popolnoma nekaj drugega. Prisluhnimo mu:

»Tudi če v tvojem prenočišču, v tvojem srcu ni prostora, se bom rodil ob tebi. Tudi če me nočeš sprejeti, se bom rodil takšen, kot si ti, da ti pokažem, da te cenim, da se ne oziram na tvoje napake in ti kot nemočno dete pokažem, da te ljubim in sprejemam tudi če se čutiš, da si drugim in sam sebi velikokrat odveč, … da ti kot novo življenje, ki je prijokalo na svet pokažem, da je lepo že to, da si in da se ne potrebuješ dokazovati, da bi te sprejel,
… da ti kot neproduktivno detece pokažem, da trg ne pokaže tvoje resnične cene.
Rad bi ti povedal, da se mi lahko pokloniš, kot se mi klanjajo pastirji in trije modri, ker se boš s tem v resnici poklonil svojemu velikemu dostojanstvu, ki sem ti ga že od začetka dal in sem ga sedaj, ko sem združil človeško in božjo naravo še posebej povzdignil, da se imenuješ Božji otrok.
Od mojega rojstva naprej lahko tudi ti kličeš Boga, Oče.«





Lahko bi rekli, da je Jezus naša koda, za dostop do Boga Očeta, on je sončni žarek, ki sveti iz največjega in edinega pravega Sonca. Če se človek odkrije sončnemu žarku ga sonce osvetli in ogreje, sicer tudi sonce nima moči.
Tudi v veroizpovedi molimo, da je Jezus luč od luči.

Po njegovem rojstvu, ko je sam postal človek in nas naredil za svoje brate in sestre ter za prijatelje, kot je sam rekel, pa se lahko ne le odpremo za svetlobo, ki jo prinaša, marveč lahko in smo tudi povabljeni, da po Jezusu tudi mi spregovorimo Bogu.
Zato lahko dvignemo pri vsaki maši in tudi v vsakem trenutku življenja »pateno« našega truda in »kelih« hvaležnosti in veselja ter Bogu vzkliknemo: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu vsak čast in slava.«

Naj bo tudi današnja sveta daritev naš poklon Bogu, ki nam v istem trenutku že vrača poklon, ko prihaja med nas pod podobama kruha in vina.

Ob prazniku Njegovega rojstva vam vsem zares želim veliko miru in sreče. Naj nas vse v globini prevzame Jezusovo sporočilo.

Daj nam znamenje (mir), Gospod

»Izprosi si znamenje od Gospoda« To je danes Izaijevo naročilo vsakemu izmed nas.

Prvo Berilo nam na videz ponuja paradoks.
Kralju Ahazu, ki se je bal vojne, ki mu je grozila in se ni znal odločiti, kaj naj naredi, je prerok Izaija naročil, naj si izprosi znamenje od Gospoda.
Ahaz pa je odgovoril, da ne bo prosil in preizkušal Gospoda.
Izaija na to sprašuje: » vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga?«

S čim vendar Ahaz utruja Boga, če pa ravno njega noče vznemirjati?

Ravno ta Ahazov strah, ki izhaja iz tega, da se sam odpravlja v boj, kjer že v naprej ve, da bo poražen in se noče opreti na Boga, je za Boga največja zavrnitev.

Najhujše, kar se človeku lahko zgodi ni vztrajno in krčevito zavračanje Boga, pač pa duhovna lenoba. Najhuje je ko človek reče kot kralj Ahaz: »Ne bom prosil in preizkušal Gospoda«.

Na številnih mestih v Svetem pismu namreč piše, kako je dobro, da sebe in svoj odnos do Boga vedno postavljamo pod vprašaj in ga preverjamo.

Nekje pravi: »Bodi mrzel ali vroč, če si mlačen te izpljunem«.
Potem nekje drugje Bog po preroku pravi: »Pravdajmo se, če so vaši grehi rdeči kot škrlat bodo beli kot sneg«.

Tudi za Jakoba je v Svetem pismu napisano, da se je boril z Bogom in si v boju izboril blagoslov. Ta boj je za njegovo osebno rast pomenil pomemben mejnik. Po njem je postal drugačen.
Res pa je, da je po boju šepal, kar nakazuje, da boj z Bogom vedno prinaša tudi določene žrtve.

In tudi z zgodbo o vdovi, ki je iskala pravico pri krivičnem sodniku in jo je našla samo zaradi svoje vztrajnosti, ker je sodnik ni več prenašal, nam Jezus spregovori o tem, da naj vztrajamo v molitvi. Lahko smo celo sitni v molitvi. Bog si to želi.
Boga s svojimi molitvami nikoli ne utrujamo.
Kot je že Izaija rekel utruja samo to, da Bogu ne damo možnosti.
Pa ne toliko Boga, (Bog bo že preživel) ampak nas same.

Utrudljivo je biti mlačen.
Utrudljivo je reči na primer: »ni dobro biti preveč veren.« Saj to pomeni, da je vera poleg vseh obveznosti, ki jih je že tako in tako dovolj le še ena obveznost zraven, ki jemlje dragocen čas.

Zato nam kliče Izaija: »Izprosi si znamenje od Gospoda«!
Ker nam želi, da bi nas vera Vanj dvignila in bi nam vsa opravila z Njim postala kot »dva tleča ogorka«, kot prerok Izaija imenuje dve vojski, ki sta Ahazu napovedali vojno.
Da bi nepremagljive ovire z Njim postale premagljive.

Sveti Duh namreč zna biti v vseh časih zelo konkreten,
tako kot je bil konkreten tudi pri Mariji, ki je od njega spočela Jezusa.

Jezus je tudi sam pozneje rekel pismoukom, da bi lahko Bog naredil človeka (potomca Abrahamu) celo iz kamna in gotovo mu niti to ne bi bilo potrebno.

Svoje skrbi in svoja čutenja izlijmo pred Gospoda, da bi lahko ob praznovanju njegovega prihoda na svet zares prejeli v svoje srce njegov mir in gotovost.

utrditi (ne utruditi) srce

Kaj so v mojem življenju »utrujene roke in klecava kolena«? – Kaj to kar je potrebno okrepiti?
Kaj je tisto, na kar bi se rad oprl, a se mi vedno znova izmika?

Če tega ne iščemo in se vsaj ne trudimo popraviti, smo kot človek, ki hodi po debeli snežni odeji in se mu pri vsakem koraku udre do pasu.
Nekaj časa lahko napreduje, toda ta hoja ga tako izmuči, da je vprašanje če bo sploh prišel do cilja, kaj šele v času, ki si ga je zastavil.

Do klecavih kolen in utrujenih rok običajno pridemo po velikem naporu, po tem, ko nesemo kakšen težak tovor.

Vprašanje, ki se nam po prvem berilu odpira je:Enega takih najtežjih in najpogostejših bremen nam v življenju predstavlja 2. berilo, ko pravi: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje«.
To breme nas gotovo največkrat paralizira.

Pri »klecavih kolenih«, kot prerok Izaija imenuje vse, kar je ranjeno, bolno in utrujeno, pa obstajata dve možnosti:

- Pri tisti, ki jo opisuje evangelij in je dobra, gre za ponižnost, ki Jezusa privabi, da jo ozdravi. Gre za tisto šibkost, tista »klecava kolena«, ki kličejo Jezusa, da jih ozdravi in so potem tudi ozdravljena.

- Pri »klecavih kolenih« v prvem berilu pa gre za klecavo voljo, za šibkost v veri.
Prerok nas kliče, da ju utrdimo in okrepimo.

V tem času t.i. veselega decembra, času priprav, ko se veliko vrti okoli zunanjosti, nakupov in se vse dogaja z veliko hitrostjo, nas advent kliče ravno k temu: da utrdimo »klecava kolena« naše vere, da obnovimo smisel za pričakovanje in potrpežljivost ter se tako pripravimo na Tistega, ki bo potem lahko utrdil in ozdravil tudi vsa »klecava kolena« naših odnosov, našega miru, osebnih prizadevanj, ki so jih morda ranili grehi in vseh ostalih nezmožnosti in šibkosti.

Zato se lahko raduje pustinja in vriska puščava, kot pravi Izaija, ker Bog prihaja, da napolnjuje to kar je izpraznjeno, da le ni že napolnjeno s čim drugim, kar nas zapira za Boga.

Veselimo se tudi mi in mu z vso voljo izročimo svoje skrbi (in »utrujene roke«), da nas bo dvignil in ponesel naprej.

Obrni pozornost!

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«
Tako je oznanjal Janez Krstnik.
Ta isti stavek pa velja danes tudi za nas.
Tudi za nas se je približalo nebeško kraljestvo.
Danes, tukaj in sedaj je priložnost za vsakega od nas, da postavi svoje življenje na tehtnico.
Zakaj je tako pomemben ta danes? Zato ker odlašanje pomeni, da za to odločitev tudi jutri ne bomo pripravljeni in potem vedno znova težje in težje.

Spreobrnjenje pri človeku je nekaj podobnega kot če recimo pečemo meso. Če ga ne obrnemo, se na eni strani zasmodi, na drugi strani pa ostane surovo.

Tudi v življenju kristjana brez nenehnega spreobračanja lahko pride do tega, da človek začne čutiti, kot da ga prakticiranje verskih drž (molitev, obredov, itd.) obremenjuje, veže, kot da jih je preveč, na drugi strani pa je prazen in kljub »krščanskemu« načinu življenja nima vere in miru.

Spreobrnjenje vsekakor ni enostavna stvar.
To je odločitev, ki se že prej gradi, ali pa ne.

Ko so k Janezu Krstniku prišli farizeji in saduceji, jim je rekel:
»Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Pomembni so vsakodnevni sadovi, vsakodnevne odločitve. Le z majhnimi lahko gradimo veliko odločitev, ki nam pove, da smo uresničili enega največjih Božjih darov, svobodo.